Na Dunaju, dne 6./XI. 96.

            Veličislana gospodična!

            Iskrena Vam hvala za Vaše zadnje pismo!

            Torej žurnalistične skrbi si hočete natveziti! Vsi smo strmeli, ko smo izvedeli to zanimivo novico, katera se je v dijaških krogih pozdravila različno – pro in contra! Svoje osebno mnenje bi pač najraje izrekel še-le tedaj, ko bodem videl prvo številko, iz katere se bode dalo sklepati, kaj bode „Slovenka” najbolj gojila.

            Da bi bila „Slov.” tako neobhodno potrebna, kakor je trdil dotični uvodni članek, o tem nisem povsem prepričan. Da pa bode list za slov. ženstvo zbudil in zdramil marsikatero zaspano Slovenko, o tem ni dvomiti. Saj se da prav ženstvo poprej navdušiti za kako podjetje, nego možki, in morda se ga bodo Slovenke res poprijele z resnobo in navdušenjem. – Res nisem principijelen nasprotnik, želim torej v tem slučaju mnogo uspehov! _ Vender imam dosti pomislekov. Tudi pri dijaškem listu „Vesna” misili smo, da se bodo zanj zanimali v prvi vrsti dijaki, ki bi bili res lahko sami vzdrževali list, ako bi se bili vsi naročili. Toda vse je bilo malomarno, zaspano, - nikjer požrtovalnosti in konečno je morala Vesna umreti – prav tedaj, ko se je v duševnem oziru povzdignila na stališče, da so jo začeli v domovini res nekoliko upoštevati. Prepričan sem, da slovenske dame ne bodo tako malomarne, kakor so bili naši tovariši; toda vprašal bi: ali imate toliko in takih sotrudnikov, da bo list res zanimiv?! Ko je odprl „Slov. svet” svoje prostore ženski prilogi, pisale so naše „peresarke” vedno isto; v vsakem člančiču so bile iste misli v drugačnej obliki – dokler niso vse utihnile, ker niso imele več gradiva – sie haben sich ausgesehrieben. Ali se ni bati, da bo nastala taka suša kdaj tudi pri „Slovenki”? Če pa bode list v prvi vrsti leposloven, delal bode „Zvonu” vsaj nekoliko konkurence. Saj poznate naše ženske. Naročila se bode na „Slovenko” in ta ji bode – evangelij, češ: zame je že jeden list dovolj. O „Slov. Svetu” niti ne govorim; Podgornik mora svojo namero vsekakor opustiti, ker bi ga sedaj tudi dame – njegova zadnja opora – pustile na cedilu. V obče pa pozdravljam z veseljem podjetnost in korajžo vrlih Tržačank!

            Prav danes je dobil Govékar pismo od g. Márice, v katerem ga prosi za sotrudnika. Morda se bode udal, toda dvomim, ker je absoluten nasprotnik temu podjetju – izučila ga je „Vesna”. Pa saj ji odgovori in g. M. Vam bode gotovo povedala, kako se je odločil. Mislim, da mi ne zamerite mojih prejšnjih filisterskih pomislekov, in ker vem, da razumete šalo, povedati Vam hočem, kako smo se jeden večer, pogovarjaje so o „Slovenki”, odločili za sotrudništvo. Izbrali smo si v naglici vsak svoj tema razne vsebine. Meni so naložili filologično razpravo „o vplivu italijanščine na slovenščino v spisih Márice in Pavline Pajkove,” nekdo je hotel prevzeti estetično študijo „o abstraktnih oblikah Maričnih,” Govékar pa medicinsko razpravo „o zobeh Pavlininih s posebnim ozirom na izpale” i.t.d. Seveda je bilo to v intimni družbici naših Dunajskih literatov in da je bila vse le šala. Zato, upam da se bodete tudi Vi smijali naši hudomušnosti ter ne bodete zamerili teh zlobnih opazk!

            „Zvona” Vam doslej nisem mogel vrniti, ker ga je preštudiral Govékar in še par drugih. Čudili se bodete! Gov. je namreč konec ozir. zvršetek (!) svojega romana naredil čisto po – Lamurskem! Prišel je k meni, da sva skupno pregledala rokopis ter kontrolirala vse participe, sedaj je le vprašanje, če bode Bežek vse pustil. Lamurskij bo gotovo vesel, da bo po palcih „kan kan” plesal! Radoveden sem, kaj poreče po tem k zadnji štev. Prihodnjič nekaj o Zvonu, saj upam, da Vas nisem s svojimi opazkami kaj razžalil. Kako se imate? Tukaj za – silo.

            Pozdravite mi g. brata!

            Vam pa se z iskrenimi pozdravi klanja

                                                            Vam ves vdani

                                                                       Fr. Vidic