Sv. Pavel, dne 7./X. 96.

            Velecenjena gospodična!

            Baš sem dobil zvršetek Govekarjeve apologije. Hvala Vam iskrena za Vašo veliko prijaznost, za „Edinost” kakor tudi za zadnje prijazno pismo!

            To je res komedija – ta polemika v „Edinosti”! Po mojem mnenju bi je čisto nič ne bilo treba. Priznati moram, da je i meni ugajal Maričin odgovor, na jednem mestu pa – tega menda zadnjič nisem omenil – je bil res prehud! V mislih imam ono mesto, kjer ustvarja Márica Govékarjevo sliko in ga riše kot nekoga – mladiča, rekel bi - „den kleinen Gerngroẞ”. To je bilo malo preveč in to je najbrže Gov. najbolj raztogotilo, da se je spustil v tako dolg, da predolg odgovor in zagovor; saj reflekuje v zvršetku na ono mesto. G. Márica bi bila morala odgovoriti tudi ironično, kakor je reflektirala na opazko glede afektacije, ne pa tako patetično, da se iz vsega čuti njena globoka užaljenost, na drugi strani pa zopet brezmejna jeza. Gov. ni mislil tako hudo, kakor je ona razumela, saj ji je naredil tudi par koplimentov, največjega pa stem, da jo je postavil za prvo žensko beletristinjo, katero mesto si je izvestno aneksirala že – Pavlinka. Gov.mi je pisal, češ „ha, to je piskerček, ki naglo skipi”. Saj pravim, s pisatelji je velik križ, ker so domišljavi in silno rahločutni. Kaj bode naredila sedaj Márica? Ali bode odgovorila? Radoveden sem!

            Obsojati pa se morajo napadi „Prim. lista” in surovosti ala Kamniška dopisnica. Taki bi se moral pač povsod varovati. Poizvedeti bodem skusil, kdo je odposlal ono dopisnico. Morda se bode v dijaški družbi na Dunaju kdaj govorilo o tem – tedaj pa tudi zinem svojo za Marico! Izročite, prosim, g. Márici o priliki svoj pozdrav in poklon. Naj se nikar preveč ne jezi. Kdor stopi v javnost, mora biti pripravljen na vse!

            Z gospo „teterle”sem govoril na kolodvoru v Celji, ko se je pripelja od svojega „lumpanja”. Izročila je seveda samo pozdrave, v nedeljo pri dirki pa se je vse poravnalo. V Žalcu je bilo še precej prijetno. Pri dirki smo se sicer malo dolgočasili, potem pa smo se peljali nazaj v trg. Šli smo vsi malo k Robleku, potem pa Hausenbichlerju, kjer smo ostali samo do ½ 10 ure, ker se je Ana drugi dan odpeljala k vinogradu.

Iz St. Pavla smo bili g. Zanier, Ana, Márica in jaz. Adele je bila baje bolna, pa se je vender popoldne peljala na kolodvor po – doktorja, ki je ostal isti večer čez noč v St. Pavlu. V Žalcu smo tudi plesali, toda samo par tur.

            Ana se je v ponedeljek zjutraj – odpeljala in izostane 8-10 dni. Ponedeljek popoldne sem bil v Grižah, od koder smo Vam poslali dopisnico. Bilo je prijetno, Nestl pa je jemal slovo.

            Koncerta ne bodemo imeli sedaj, ker na Vranskem nismo dobili za nameravani dan prostorov, in ker bi nam itak preložena dirka bila zmešala naš načrt. Opustili smo torej to misel, za sedaj. Pač pa nameravamo „prirediti o Božiču celo - „akademijo” v Žalcu, ker v St. Pavlu ni prostorov. Vederemo, kako še pride! Tedaj se vidimo, kajne?

            Veseli me, da se Vam posreči sestaviti ženski tamburaški zbor, saj si domišljujem, da sem indirektno, po raznih ovinkih tudi jaz zanetil to misel. Želim, da bi dosegli prav ugodne uspehe, potem pa še pridem na – prvi javni koncert!

            Pri svojem prašanju, s katerim sem Vas zadnjič nadlegoval, mislil sem na razliko: dobiti in vdobiti. Knjižna slovenščina ima pač le dobiti, Tržačani pa pišejo vdobiti. Radoveden sem torej, ali se tudi govori vdobiti ali samo pišejo tako. V prvem slučaju bi bila to povsem dialektična posebnost, če jo ima res tudi narodna govorica. Vidite, nam filologom zadostuje samo jedna črkica, da se pravdamo in sekamo radi nje. Ne zamerite mi torej, prosim, tega mojega vprašanja.

                                                                                                                      8./X. 96

Najbolje je, da kar odkrito povem, zakaj sem včeraj pretrgal pismo in ga nisem mogel odposlati. Prišel je namreč župnik pome, da sva šla k Zanierju kupovat – vino. Kako pa se tedaj godi, si lahko mislite. Nadaljujem torej šele danes.

O Vašem konfliktu z g. Janeschevo sem zvedel. Prav ste imeli, da ste se - „revanžirali”. Milči mi je nekoliko sama pravila in spoznal sem, da ji je res žal!

Od kdaj ste pa tako pobožni in „brumni”, da hodite na strme gore pokoro delat? Gospa „teterle” mi je pravila, da se ni mogla ubraniti Vaši zgovornosti in da se je naposled tudi sama udala.

Za podarjeno mi knjigo izrekam Vam, cenjena gospodična, svojo najiskrenejšo zahvalo! Kako Vam bodem povrnil vse! Res preveč bodem oropal Vašo knjižnico. Da jo pa hvaležno z velikim veseljem uvrstim med svoje knjige, je umevno. Torej še enkrat, presrčna Vam hvala.

Gotovo Vam je znano, da se je Vaš „ljubljenec” Riesbeck tudi – zaročil. Gut weg!

            Toda ne zamerite, da Vas tako dolgo mučim in kratim čas, katerega imate, kakor je pravila gospa tetka, itak bore malo.

            Prihodnji teden poromam tudi jaz na Dunaj. Če smem, pišem Vam tudi od tam kaj. Saj bodem zvedel izvestno mnogo zakulisnih tajnosti Ljubljanskih in literarnih, ko pride gori Govekar.

            Zanierjevi, Márica in moji starši Vas presrčno pozdravljajo.

            Isto tako se Vam klanja in Vas iskreno pozdravlja

                                                                                               Vam

                                                                                                          ves  vdani

                                                                                                          F. Vidic