Trst, 13/11/98

Prepotrpežljivi gospod doktor,

Kaj bodete mislili o meni in o mojej lenobi? Ne pripisujte nobeni drugi stvari ta moj dolgi molk, kakor – naravno – pomanjkanju časa. Jaz se sicer ne spominjam več, od kedaj Vam dolgujem pismo, samo to vem, samo to znam da je temu prav dolgo in Vi ste si med tem že morda mislili da sem Vam postala nezvesta, kaj ne?

In jaz, revica, koliko opravila sem imela v tem zadnjem času! Koliko zaljubljenih fraz sem morala poslušat, koliko vzdihov in kako naenkrat taka sprememba!

Kaj pa z Vami, kako se Vam godi? Ako nimate mnogo dela, wie einem kleinen Herrgott?, kaj? Študirate kaj paragrafe? To jako zanima Lamurskega, ter Vam vedno prorokuje lepo bodočnost. Jaz jo Vam želim iz srca, ker vem da nas boste tudi »vom oben herab« milostljivo pogledali. Kako je s povestjo za Slovenko? Marica jo potrpežljivo – čaka. Sedaj ne misli menda da bi opustila uredništvo, ker od vseh strani dobiva 'Aufmunterungspredigten' in to ji gre vendar k srcu. Fata M. je končana – no sedaj bodo menda letele iz vseh krajih – pušice – na kaplana in sem jaz prav radovedna. Povest je končana in jaz še vedno 'ledig in frej' – niti na papirju me noče spravit pod 'aubo' –

Ste zadovoljni z zadnjo Slovenko ko so zastopani taki poeti in pisatelji? Danes pride k meni Márica, ker imamo vsak torek francosko konverzacijo da se malce obrusimo – za Pariz. Drugače smo se sedaj malo vidle, ker ona stoji daleč kadar imam hišo polno gostov. Upam da mi še kaj poročate, kar mene zanima – jaz nimam nič posebnega, ker živim, kakor pravijo naš oče, v žaklji – in vse radi toliko opravil. Zdravstvujte! Srčen pozdrav od Vam udane Milke