Sgt. Y. 197. Kosič Franc.                                                                                   3. 9. 1944.

Y.R.A.F.    M.E.

Draga mi Ženka.

-1-

            Sprejmi najiskrenije pozdrave in goreče poljube na tvoje lepe uste. Jast ljuba Ženka sem prau in pri najbolšem zdrauju, enako upam ot tebe in naše Mame.

            Ljuba Ženka javim ti, da dokler neboš vdobila moj novi naslou je bolše da mi nepišeš, ki škoda da sebi pisma prespotrebno pogubila, bodi strpliva upam da nebo dougo daralo ko bom imeu mogočnost da ti pošlem moj nou naslou, nitreba da si v skrbeh zame, jast se imam prau dobro.

            Tvojih pismih neudobivam, ki pomešali so se naslovi, saj upam da se nebodo pogubila, samo mnogo zamude bodo imela, če i ti ljuba Ženka nemaš mojih pismi več časa pa z g. Heleno se tolašte, in pričakujte kira bo prej vdobila kiro pisemce, saj veš ne! Midva z Romijam smo skupaj, tako da al ot enga al drugega kiro pismo bo prej prišlo k Vam.

            Ko boš govorila z Heleno pa ih i ot moje strani pozdravi, Romi je prau, le naj bodo pres skrbi.

            Drugače tu dneve imamo lepe, samo precej vroče, to je dobro ki imamo tuševe tako da se lahko človek friša, ta teden sem biu dvakrat v kinu, en filem je biu šaldu lep, v farbah, tako da dva večera so prej mi pasala.

            Drugače Ženka mnogo mi je douhčas, saj na use

-2-

načine si kratim čas pa uselih so tako dugi dnevi, posebno večeri in noči, nemajo konca, podnevi še nekako pasa nekaj z čitanjem nekaj učenja, učasih se kaj pogovarjamo, al poslušamo radio, al noč Ženka je strašno duga.

            U večer prej ko pridem do spanja, prej pride edna al dve ure po polnoči, sam se vrtim po postelji prau da mira se nenajde, neveš kolko mi ti ljuba mankaš, po ure mislim nate, na use kar je met mano i tabo pasalo, na use tisto veselje ki smo skupaj užila, in na tiste žalostne trenutke ko smo se odaljila eden ot drgega.

            Sai mi se zdi Ženka da več ur v noči, sem z mislimi pri tebi ko pa v spanju, ja ti boš rekla ma zakaj si tak, ma drugače ne gre ko tako, kaj čes ko usaki dan te bol ljubim, a ko ljubi ta drugačen nemora biti.

            Največjo nado polažem v to, ki upam, da ni več daleč dan ko ta vojna bo končala, in takrat tvoj možiček bo zavedno ostal v tvojem naročju.

            Tudi če v prvih dneh naše ljubezni nismo imela mnogo dni skupnega žiulenja in veselja, pa potem Draga mi Ženka bomo nadomestila to kar nam je blo ot uzeto.

            Ženka samo to te prosim da si vedno mi trdna, in nikoli ne obupat, pa magari da več časa neudobiš mojega pisma, i to se moraš nadat, da morda se nebomo vidli več, v tisti deželi kamor se smo se spoznala, ampak da ni daleč dan ko bomo skupno po naših lepih krajih uživala našo ljubezen.

            Saj to, ti zato rečem, da ko bi prišlo do tega

-3-

boš že pripraulena na teke novice, ne pa da boš v skrbeg in strahu zame.

            Usaki dan ki pasa, drugi prihaja v drugem obliku, in zato ljuba Ženka, mi moramo biti i na to priprauleni, saj morda ni tako, ko si jast mislim, ma bolše da se na tako že poprej misli.

            Saj upam da tudi če res en dan, se  bi še bol odaljila eden ot drugega, Zofka bi bla vedno močna, in z korajžo use prenašala, in ostala vedno taka ko Franci želi!

Saj i ti v enem pismu pišeš, Franci bo en dan prišu v moje naročje pa naj bo to kijer koli. Ženka ja tako je, magari nevem kaj bi mogu use pretrpet in prenest ma Franci se bo vrnu k svoji ljubleni Ženki!

            Prišu bo dan ko spet ga bova pila in se veselila v ljubezni in spoštovanju eden do drugega.

Še vedno bodi korajžna in upaj v tistega ki ga ot prvega pogleda ljubiš, in use bo z tem premagano, skoro tri leta so minila ot kar se poznava, pa i še nekaj mescau pa use bo končalo, in  takrat bo začelo tisto žiulenje katero midva si želiva.

Najlepše pozdarvi Mamo in use ostale.

Sprejmi iskrene pozdrave in goreče poljube na tvoje lepe uste. Tvoj do groba zvesti Možiček Franci.