9. 12. 42.

Ljublena Zofi.

Vpenjal sem se na grič bražulnega peska, prau na vrh.

Bila je noč, pokrita s plavo modrečim svitom, komaj tam pa tam, se je razvetila zvezda, migleča luč.

Nasproti pihal je veter, hladil je v žilah kri, ki toliko vre v ljubezni.

Dospel sem na vrh, pogledal na okoli, use je tiho, slišim male udarce srca, ki bije, ko voda op trhle lopate mlinskega kola, dokler je vode ono teče suojim tempom, a glih tako moje srce, dokler bo napolnjeno v ljubezni ono bo bilo, i čul se bo glas toka, ko ura na visokem zvoniku.

Pogledam na okoli use je prazno, ma če gledam tam proti zadni zvezdi na horizontu. Vidim majhno oknice, a met dvemi pol otprtimi zavezami, mali obrazek.

Oh pa saj to si ti moja mala oboga Zofi. Tudi ti v nežnih rokah držiš mali list, tvoje oči pa nežno dojemajo drobno vsebino mojih pred današnih zapiskou posvečenih le tebi.

Tudi ti gledaš, a tuoje lepe oči iščejo, da iščejo ono ki tuojemu srcu ne da miru.

Skoraj mi se zgublaš pred oči, druga slika se prikazuje, slika lepih ur prebitih skupno v prošlih tednou. Ispovem se ti, pil sem poglet tvojih oči, se opajal v vonju tvojih volnih las, srkal tvoja usta, srebal tvojo polt, in se res, prau ves z dušo, in srcem predajal tvoji ljubezni, Ki ljubim te ljubim te blazno!

Vendar tudi na tako daleč čutim skoz valove ostrega vetra, tople utrije Tvojega nežno ljubečega in žalostnega srca, Vidim kako ti drhti v rokah moje pisemce.

Op poznih urah noči, ko srce mi ni dalo miru da zaspim slatke sanje, usel sem se k postelji in napisal si ti sem misli, v miru in tišini praznega šotora.

Upam da ti bo napraulo  veselje, in veselo srce, ko boš legla k usakdanjemu počitku preberi še enkrat te skromne vrstiče, in zatisnila boš tvoje nežne oči u slatkem spanju.

Opčutila boš poljub na tuoja lepo drhteča in rudečo obarvana usta.

Pošiljam ti ga jast skozi pihljaj vetra. Tuoj zmiraj ljubleni

                                                                                   za vedno Franci.

Res dragica pišem ti skromne vrstice ki v nih, si ohladim moje ranjeno srce.

            Ljubim te, srčno ljubim, kakor zna ljubit samo le drobno srce osamlenega poeta.

            Kadar boš pa čutila potrebo, da si olajšaš bolest tuojega ranjenega srca. Primi tudi ti ko jast danes, pero in mali listek in piši v nega opčutke tuojega ljublenega srca.

                                                                       Franci