4. 43
Ljublena mi Zofi. -1- Najprvo te najlepše pozdravim, pošlem to malo pismo, prišla mi je prilika, pa pišem. Upam da si pri dobrem zdrauju, jast huala Bohu sem prau, srce je žalostno, vem da tebi ni nič bolše, tudi mojo prvo pismo upam da si dobila. Veš čiraj smo imeli en tak hamsin da ni blo ni za život ni za smrt. Kar čele lopate praha so se nabrale po šotoru, obleke, posla use je blo puno, je zgledalo ko da je prišu soden dan. In nazadne pa še so se mi štriki ot šotora potrgali, pa hmali bi use skupaj otneslo proč, komaj smo na eni strani poprauli pa na drugi je odletelo spet proč. Nazadne tako me je utrudlo, da nisem vedu če imam noge in roke lesene, ali z mesa. Oči pune peska tako je blo da niti opisat ti nemorem. Tako mi je žiuce umorilo, da sem sam nase obupal. -2- Saj sama veš koliko sem že prestau slabega, in u tisti umornosti, prišlo mi je use naprej, prau zaželu si sem da naj bolje bi blo use tega koneč. Pa pri usemu temo abupanju, ot daleč vidu, sem še eno malo luč upanja, tam si stala ti usa žalostna, prišle so mi na misel tudi one kratke use veselja u tuoji skupnosti. In sam pri sebi si sem reku, ne Franci treba da ustrajam do zadnega, da bom imeu moč da te napravim srečno u mojem društvu. Kakor vidiš Zofi, pri usaki teškoči tega grenkega živlenja, samo u tebe gledam in vidim upanje da mi boš dala veselje in ljubežen, u našem skupnem živlenju. Bodi zdrava in upaj, u tej prošni sprejmi najdražje pozdrave in goreče Poljube ot tuojega vednoga ljublenega Zaročenca. Franci.
KORESPONDENCA