11./8 86

Predraga moja Franica!

Sedaj se zopet kmalo vidiva in moja duša koprni po tistem srečnem trenutku, ko bodem stal pred Tabo po skoraj mesečni odsotnosti! Ta mesec je bil zamé prava večnost in posebni ti zadnji dnovi nočejo skoraj preteči, tako počasi se vlečejo, kakor bi nikdar zatoniti ne hoteli.

Jaz pridem v soboto dné 14. avgusta ob šestih zvečer z brzovlakom v Ljubljano. Če Ti je le mogoče piši mi še v petek nekaj verstic in naznani mi kdaj in kam bodeti šle v nedeljo k maši da Te bodem na poti v cerkev videti mogel. Če zavoljo strijceve bolezni morda ne bodeš šla v cerkev, potem mi sevé ni treba pisati.

Kako je z boleznijo v hiši? Bojim se, da slabo, ker mi ničesar nisi pisala. In zavest, da Te dobim pri svidenju v veliki tugi, me že sedaj tare, ter mi kali veselje, ki ga mi že sedaj vzbuja misel, da bom kmalo zopet gledal svojo Franico, ki je še ravnokar tako ponosno, samozavestno in življenja cvetoče zrla v prihodnjost.

Moja duša hiti mi naprej, ter je že danes pri Tebi in Te poljublja ter se napaja po cvetju Tvojega obraza. Če Ti je mogoče sanjaj časih o Tvojem Te verno ljubečem

Ivanu