9/8 86

Ljuba in preljuba!

Ta dva dneva sem posebno na Te mislil, in niti za trenutek ni zapustila Tvoja rahla podoba mojega spomina.

Ti si misliti ne moreš, kaj je za mé Tvoja vdanost, ki mi posebno z vsake verste Tvojega zadnjega lista nasproti sije. Bog mi je stalno ohrani! Ne smeš mi pa v zlo šteti, če me časih napadejo dvomi, ker si ravno sam misliti ne morem, da bi me bila skoraj ob skrajni meji moje mladosti dohiteti mogla sreča Tvoje ljubezni! Na drugo stran me pa časih tudi napadajo dvomi, bodeš li srečna z mano ali ne, in je li pošteno, če Tvojo cvetočo bodočnost prikujem ob svojo onemoglo prihodnjost! Vse to Ti naj pričuje o moji ljubezni, in o tem, da nemam druge misli, nego misel na Tvojo srečo. In če bi vedel, da bi Ti moja ljubezen postati imela vir nesreče, pokončal bi se raje sam s svojo roko

Tu je postalo dan za dnevom dolgočasneje in polastilo se me je hrepenenje po beli Ljubljani, in po Tebi. Ko bodem zopet gledal zorno Tvoje lice, razgnali se bodo temni oblaki, temne misli, ki se mi sedaj, ko samevam tu po Slatinskih sprehodih, tako rade vlegajo nad dušo. Da bi zopet kmalo vgledal Tvoje oko, in da bi tedaj ne bilo solze v njem, katere morda sedaj toči noč in dan, ne da bi jaz kaj vedel o tem!

Bodi tisočkrat pozdravljena, in tudi v žalosti nikar nikdar pozabiti, da sem srečen le tedaj, če me obviješ s svojim spominom in s svojo ljubeznijo. Vsaj noč in dan misli na Te Tvoj vdani

Ivan