Častita gospica!

Že dolgo  imate priliko, opazovati, kako sledim kot senca vaši drobni postavi, in neprenehoma dozdeva se mi, da sem podoben zaljubljenemu dijaku, ki so že od nekdaj zasledovali Vaše korake.

Dozdeva se mi pa tudi, da stvar ne smé taka ostati, ker z golim zdihovanjem in samimi pogledi, (kakoršnih imate Vi brezštevilno v Vaših velikih očeh in kateri se morda še na druge Vaše srečevalce – kojih imate v mojo žalost tudi brez številno – s tisto rahlostjo, ki je mene omamila, vsipajo,) mi ni pomagano, in dan za dnevom se bolj pogrézam v nekako negotovost, ki mi dela življenje neprijetno in nestrpno.

Da ti negotovosti konec napravim, odločil sem se s teškim srcem (ker vest mi daje očitanja, da sem morda prestar in predolgočasen za Vas, ki ste komaj prestopili prag pravega življenja), da sem po dolgem času napisal, ta le zaljubljeni list, kojega bote pokončali, če njega obseg Vam všeč ne bode. In odpustili mi ga bodete tudi, ker je pred mano živelo že mnogo in starejših ljudi, ki so tudi hoteli imeti mlado ženico, da si so se jim pričenjali lasje siveti po zaljubljeni glavi.

(— Nedokončano, ker je pisatelj tega lista končno vendar le ogovoril dekleta na ulicah vzlic nevarnosti, katera mu je pretila od njene roke.) –

Opomba: pismo je bilo poslano 6. 8. 1886 (gl. žig na ovojnici), vendar je nastalo že prej.