Ljubljana 5/8 1886

Ivan dragi!

Sedaj je stricu toli, odleglo da se mi začenja tema zopet, raztegavati, ki je visela zadnja britka dneva nad mojo dušo. Zdravniki obečajo popolno okrevanje i ne morem si drugače, da ne bi bila zopet vesela ko sem čula oni tolažilni izrek.

Oj hudi dnevi i še hujše noči, so se vrstile nad glavo Tvoje Franice Ivano! v teh bil je pač Tvoj list edina vteha i nisem brezuspešno nad Tvojemi vrsticami slonela, ju vedno i vedno čitajoč napajaje si dušo z onimi olehčelnimi besedami. Tu sem uvidela zopet kaj da si mi Ti! in da mi ni potreba prav nobene skušnje da se prepričam ali Te ljubim ali ne.

Ne mislil bi tako sramotilno v mojem delanju, ko bi vedel za mojo tugo ki sem jo prebila, vide da se toli malo zmeniš za »drobiš« kakoršni sem bila jaz. Ko bi štel solze, ki sem ji pretakala nevidno tujim očem v tihih nočeh, po plesih, radi svojih neslanosti do Tebe, katere sem blebetala, dasiravno se mi je srce krčilo pri izrekavanju onih. Pa na noben način nisem marala da bi Ti vedil o ljubezni ki je v mojem srcu vihrala. Hotela sem Ti pokazati da si mi toli ko drugi možki ki so se laskali krog me, kar me je dražilo, da bi jim bila najraje pobegnila s plesišča, pa ne kazala sem se jim prijazna in raje bi imela da me drži svet za koketo, kakor da bi se bili rogali mojej zametani ljubezni. Nisem hotela da bi se poznejša mladina zazrši mene všepetavala. »Sej je ljubila ko je ni maral zategadelj samotari.« O ne nikakor ne reci bi morali da nisem nikdar ljubila vsaj ni nikdo slutil da ljubim jaz! ona kateri so možki očitali kamneno srce, prijateljice pa brezčutnost. O i vendar sem toli čutila, toliki srčni vihar utešavala, do časa ko si jel vsaj malo se po meni ozirati. Bila sem Ti hvaležna za vsaki ples, kojega si plesal z menoj, i vendar me je tudi to veselje ogrenila misel, da morda le z osmiljenja plešeš z dekličem ki svoje čuti tako slabo prikriva in jih vlaga v poglede kateri se ji nevedoč izmuznjujejo. Navedti bi Ti zamogla še mnogo primer katere deržim za znake prave ljubezni dasiravno Ti v ono ne veruješ me za nemogočo teh blagih čutev deržiš Razgrinjaš mi malenkosti, meneč da me to oplaši. Da sem Tvoje romane s slastjo prebirala je istina, kakor tudi da sem v nekaterih glavnih osebah z duševnimi očmi zazrla Tebe. Toda ne to je ono kar sem ljubila v Tebi! ne plemeniti možki značaj katerega sem deloma sama, deloma po druzih opozorjena opazila je, glavni povod mojej ljubezni. In glej kakor malo zamoreš Ti tvoj značaj prestvoriti, tako malo se zamore moja ljubezen premakniti.

Zlobni jeziki tudi Tebe niso izpuščali iz svoje lasti i marsikak poskus so se trudili, Tebe v mojih očeh znižati. Dozdevalo pa se mi je to zaničljivo potjetje, toli nizko toli abotno, in me je [pa] toli odmaknilo od Te kakor se lunina pot premeni po naskakovanju i lajanju »parizelnev«.

Ne silim Te i tudi ne moram zahtevati, da mi daruješ ono vrnost ki jo imam jaz do Tebe Priliko si imel zaničevati žensko omahljivost isto tudi da se niso same zavedle v svojim dejanju, da sodiš mene po drugih ti ne hudujem dasi, me žalosti. Pa imel bodeš priliko moj značaj v boljši luči opazovat i ga tudi bolj čislati ko do sedaj, pa ostanem v popolnem prepričanju svoje nerušljive ljubezni

Tvoje / edino Tvoja                                                                                                       Franica