4/8 86

Preljuba moja Franica!

Tvoje žalostno sporočilo preobdalo je tudi mene s tugo, da si upam, da se bode še na bolje obrnilo, in da bode zopet kmalo neskaljeno veselje zasijalo v Tvoje trpeče srce.

A naj se zgodi, kar hoče, toliko pa vem, da je ni moči, ki bi me odtrgala od Tebe — če ne bodeš Ti sama tega hotela. Jaz drugega ne zahtevam, kakor Tebe, in če naj Ti imam napraviti tudi tisto obleko, v kateri bodeš k meni prišla! Vso drugo šaro pustiva strijcu Arcetu! Sedaj, ko sem že bil obupal skoraj nad vsem, ko [ko] sem se že bil pripravil, samotarsko preživeti puste dni ostalega svojega življenja, sedaj pretrgal se je hipoma še enkrat teman oblak, in za njim se mi je prikazalo modro nebo Tvojega premilega obraza; sedaj moral bi biti pravo jagnje, če bi si pustil od prvega varuha hipohondra poteptati vso srečo, katere prvo zoro sem še le komaj vgledal!

Naj se zgodi, kar hoče, ljuba Franica, jaz Ti bom neomahljivo na strani stal, in to mesto bodem zapustil le tedaj, če bi Ti sama vkazala: sedaj pojdi, sedaj Ti je odvzeto to mesto!

Z druge strani pa nikakor ne bode škodilo Tvoji ljubezni nekaj skušnjav in skušenj. O tem Ti bom jutri pisal, ker me je Tvoje pismo danes preveč razburilo.

Ne obupaj; tudi se strijca Arcéta kot varuha preveč ne boj! Takov varuh podoben je strahu, ki je v sredi ôtel, ob kraji ga pa nič ni.

Tisočkrat Ti poljubljam solzne oče, ter ostajam tudi v britkosti Tvoj zvesti

Ivan