Ljubljana 12/8 1886

Preljubljeni Ivano!

Prepravši Tvoj mi toli ljubi listič, se nisam mogla dokaj čuditi da se umisljuješ, da bi jaz s Teboj ne bila srečna. Vprašati Te moram kde naj po tem sreče iščem če je ne najdem zlati, pri Tebi Kako naj se mi svet dopada, če ne s tabo? Vidiš, zdaj si zlezel v zadrego z odgovorom i moja je zmaga. Če je pa Tvoje življenje odvisno ob mojej sreči doživiš gotovo Metuzalemsko starost.

Kar si mi pravil še v prelepem času ko sva z terga hodila »Da se bodo mnogim jeziki zavozljali, ko bodem začenjal zahajati k vam« se je vresničilo. Njih brezuspešno delovanje prenesli so ko so nezmožnost ob meni zapazili na strica i jeli v njegovo srce strup suma vlivati. Njihno natolcevanje je moralo biti grozno, kajti začula sem iz sosednje sobe strica jokati (njega jokati kojega še nikdar slišala nisem) i reči »Temu jaz ne verjamem laž i obrekovanje mati scer dolge prste toda poštenosti ne zatrete.« Ovidela sem da scer ne veruje pa vendar me je razburilo to jako, da se porednost derzne splaziti do postelje kder okreva ravno smertno nevarnost prestavši mož. To je več kar zamorem jaz hladnokrvno prenašati.

To je bilo tudi vzrok da današno pismo dobiš dan pozneje, kajti nezmožna se bila celotne misli vderžati še majn Ti ljubeče pismo pisati.

Premnogokrat sem si že tudi jaz Tebe semkaj želela, pa nesmem to željo imeti, ker ne godi Tvojemu zdravju, pa tudi bi mi ne pristajala Egoističnost da bi te edino v moje veselje želela kar bi Tebe potem morda še delj odrzavalo pri Slatinskih studencih.

Vsaj ne bode dolgo trajalo in kmalu si zopet tukaj zdrav in čverst i mi pomagaš laži glave sekati kar je težje ko je bilo pri zloglasni Hydri.

Zagotavljaje Ti vedno vdanost se rišem / Tvoje

                                                                         Te ljubeča Franica