13/8 86

Preljuba Franíca!

Ne morem trditi, da me je Tvoje zadnje pismo posebno razveselilo. Videti je, da puščate h strijčevi postelji vsakega, ki hoče o meni kaj slabega spregovoriti. Jaz pa ne izvem niti imena, niti obtolcevanja, samo to se mi piše, da je obtolcevanje grozno in da objeda mojo poštenost. Če bode strijc še kaj časa [dolž] bolan, potem bodem opisan tako, da ne bode nobena kost več zdrava v meni. To je boj, pri katerem jaz ne bom dolgo vstrajati mogel, pri katerem bodem vsled prirojene razburjenosti in vročekrvnosti hitro odvrgel vsako orožje v žito. Tudi je poštenje za me nekaj tacega, za kar jaz vse darujem, če treba tudi ljubezen. Na drugo stran pa menim, da je moje stališče tako, da mi pred nikomur ni treba braniti poštenja, naj manj pa proti nevidnim sovražnim napadom.

Nepotrebno je toraj, da bi kdo solze pretakal zavoljo moje poštenosti; za mé pa je se vé premučno, imeti zavest, da sem napravljal britkost možu, ki je stal skoraj pred smertjo, in ki ga vsaka duševna razburjenost zopet lahko trešči v smrtno nevarnost. O hudobni vesti kaže, če še le sedaj bolniku polnijo ušesa z mojo osebo, med tem, ko so poprej, ko je bil še zdrav, molčali!

Potolaži bolnika, ter mu zagotovi, da se jaz nikomur ne vrivam, in da bodem v hipu v stran stopil, kakor hitro se prepričam, da so nastali najmanjši dvomi nad mojim  –  poštenjem.

Bodi zdrava in misli, če Ti je mogoče, na Tvojega

Ivana