4./8 86

Premila moja Franíca!

Obljubil sem Vam, pisati o ljubezni, pisati Vam o moji ljubezni. Ravno to pismo naj pričuje o ti ljubezni in želja je moja, da bi ga Vi brali s tistimi občutki, s katerimi je bilo pisano.

Sedaj, ko sem ležal skoraj deset dni, ter mi ni bilo moči spati v noči, sem obilo mislil na moje razmere do Vas, razmere, ki so se posebno zadnji čas tako razvile, da hité h koncu, ki niti meni niti Vam nejasen biti ne more.

Verujete mi lahko, da me je že več let silila strast k Vam, a vedno sem jo moril v sebi, boječ se pred zavestjo, da mi bode svet očital Vaše premožne sorodnike. A verujete mi tudi lahko, da bi me nikaka sila ne bila pritirala do Vas, da se niso zadnji leti toliko srečno meni obnesli, da brezskrbno lahko zrém v nezavisno svojo prihodnjost!

Sedaj me je vedno nadlegovalo vprašanje: ve li mlada Franica, kaj je ljubezen, prava ljubezen?

Povedati Vam hočem zgled s svojega življenja! Ko sem bil star 14 let zahajal sem doma še v cerkev. Na desni strani v zidu napravili so bili tedaj novo mater Božjo. Imela je rožnat obrazek, a v beli roki držala je malo rudeče srce, ter ga tiščala na svoje prsi.  Okrog nje naslikane so bile palme in druga tropična drevesa s širokimi peresi. Tudi so prižigali vsako nedeljo obilo lučic, da se je vse žarilo po steni. Vidite v to mater Božjo sem bil pol leta prav resno zaljubljen! Sanjal sem o nji, in gojil sem vročo željo, da bi vmerl, ter se tako združil ž njo, ki mi je bila tedaj vzor vse ženske lepote. Nekega dne pa sem se hipoma prebudil. Nekdo je namreč trdil, da je tista mati božja podobna Županovi Ančiki, dekletu, ki ni bilo ne lepo ne grdo, a toliko leno, da ni bilo za drugega vporabiti, nego, da je pasla kokoši po vertu. V mojem srcu pa je slana pobrala ljubezen in bilo je nekaj časa prazno in nesrečno: poteptani so bili vzori, in na njihovem mestu ostala je lena Ančika, ki je bila v resnici podobna tisti materi Božji. Tako prebujenje je grozno, in komur je dano, si ga več nazaj ne želi.

V kaki zvezi je to z mano? vprašali bodete, ter poskušali vskipeti.

Vi ste pričeli v enajstem letu — ko drugi otroci še mleko pijo — romane brati, in mlada glavica napolnila se Vam je z junaki, kojih vsak je bil krasnejši od druzega. Ker sem imel nesrečo, da sem spisal nekaj zaljubljenih novel, zašel  sem v vertinec Vaše mlade fantazije in svoje življenje bi zastavil, da ste si Vi o vsakem glavnem junaku mojih vodenih povestij mislili: to je dr. Tavčar sam. Kakor sem jaz gledal [jih] mej palmami mej lučicami in širokimi peresi droben obrazek matere Božje in rudeče njeno srce, ter zarad napačnega bleska in pretirane ornamentike nisem opazil, da je podobna Županovi Ančiki, isto tako se Vam je morda vsilila moja podoba v Vaše srcé in ondi obdaja je napačni blesk »mrtvih sérc« in druge take nenaravne ornamentike. Kaj pa potem, če bode nekega dné raztajala in razletela se vsa ta »poezija«, če se Vam bode d. Tavčar prikazal v svoji prozajičini vsakdanjosti, če se bode vzor Vašega srca spremenil v prav vsakdanjega hipohondra, kojega tako imenovani dovtipi niso ničesar druzega nego slabo prikrita grobost? Če nemate v sebi prave ljubezni probudili se bodete takrat sebi v grozo in vsak sivi las šteli bodete na moji glavi, in vsako gubo na mojem licu bodete z ostrim pogledom premerili, ter vzdihovali: moj Bog, kje sem imela oči, to je prav navaden in dolgočasen človek!

Zategadelj, ljuba Franíca, se nikakor ne plašim, če hoče nemila osoda tako, da naj nanja ljubezen prestane nekoliko boja in preskušenj. Vi ste še mladi, prestopili ste komaj prag pravega življenja, in svet se Vam vidi v spomladanskem, nedolžnem svitu. Prav lahko je toraj mogoče, da imate kratko vsplamtenje Vašega vskipečega srca za pravo stalno ljubezen, za kar Vi sami ne veste. Toliko bolestneje bilo bi poznejše prebujenje, in mojega življenja sreča bila bi za vedno vničena, če bi se Vi prebudili v času, ko bi več pomoči ne bilo! Če je torej nama boj namenjen, če nas bodo s silo ločiti poskušali imeli bodete priliko, mlado svoje srce na vse strani preiskati, in če bode to konec boja istotako zamé govorilo kot pri njegovem pričetku, potem je ni sile, ki bi zabranila, da bi se moje življenje ne združilo z Vašim. O tem bodite prepričani! Vi ste moja zadnja ljubezen in predno vtonem v samotni reki samotnega življenja se bodem branil kakor zver in vstati bi morali drugi ljudje, nego je strijc Rajko, če bi mi hotli odvzeti Vaš mili obrazek in Vaše oči, ki mi sedaj sijejo v boljšo prihodnjost. Sedaj čutim, kaj ste mi že postali, in kako težko bi mi bilo živeti brez Vas, sedaj ko mi je Vaš list odkril pretečo nevarnost! Obupam pa nikakor ne; če naji bode kdo ločil, ločila naji bode samo Vaša beseda, in Vaša prosta volja, ali pa smrt, ki je močnejša od vseh varuhov.

To naj Vam je v teh prebritkih dnovih tolažba, in če Vam je dana kruta osoda, zgubiti strijca-dobrotnika, v naj hujši tugi ne pozabite nikdar, da je navezan na Vas z vsemi močmi prave ljubezni Vam vedno vdani

Ivan