Ljubljana 22/7 1886
Ljubljeni Ivan!
Ker svojemu listu v moje veselje, pripisujete toli lečilno svojstvo, uporabljam ko hitro mogoče priliko, Vam novega doposlati želeč, da bi bilo vsikdar v mojej moči Vašega srca nebo razvedriti in temnomodro vzdržati.
V Pavlino poštenje bodi omenjeno, da je nič kaj ne miče »ljubezni« kladvo sukajočega kovača srečavati, pa tudi čemu, saj oni, če se ne varam prav previdno suče svojega imena orodje nad mehkim zlatom očetovim, ah pardon nad trdim dekliškim srcem, Lukmanove, zategadelj smo brez oporeke Pavline že dva večera doma ostale, danes nas je pa Sajeviceva pregovorila v Svicarijo. O Svicarija! »Kraj nesrečnega imѐna«; bi sedaj naš Prešérin pel, pa res kar stresne me, če se duševno ozrem na človeški stroj v katerem se brezstevilo skerbastih i neskerbastih umetnih in naravnih čelusti giblje, premleti in raztreti čast vsakega novoprišelca. Da sem se v tem kraju, za nas vse pomenjajoce kave »izverstno« zabavala, mora vam že zadostiti če omenim Suyer-a za somiznika; evo, ta bi bil sedaj edini kateremu bi bila omogočila duševno plezati po mojo »mrvo«, pa ne bi se mu zljubilo hlač trgati nad mojem trnem, ker se mu blišči na trgu morda zanj slabeje vgrajen vrtič.
Ne vem da Vi tako malo zaupate meni, misli kakor v »mrknenju« mojega imena ne smete nikdar — ako me nečete vjeziti, kar scer radi – več gojiti, mar menite da sem brezmisleni otročaj ali breznačajno dekle podobno kozarcu malinovca po »Brausepulver vskipenega toda
koj zopet mirnega ali kali? — ja sedaj sem se v resnici vserdila nad nevernežem, šele stričevo pomirljivo smercanje z sosednje sobe me vtolaži obenem pa tudi spomni končati dolgotrajno pisanje
Vaše / Vam dobro zdravje želeče i Vaše zaupanje / pričakujoče
Franice
KORESPONDENCA