Slatina 21. julija 86

Predraga mi Fránica!

Vaše dobrodišeče pismice, — ki pa učitelju Arcetu ne daje posebno dobrega spričevala, — dobilo me je skoraj v postelji. Že dva dnova sem bolan, in danes sem hotel že obupati, kar sem dobil Vaš list! Da mi je na to vidno boljše postalo, je naravno, ker moja glavna in prva bolezen obstaja v vednem zdihovanji po Vašem milem obrazu, ki je sedaj tako dalječ od mene, in kojega morda kdo drugi mej tem časom za sé reklamuje, kakor sem se ga poprej jaz za sé lastil. In ker pravi dr. Kavčič, da je naša Fran(ì)ca koketna, je vsekako mogoče, da bo kdo drugi plezal in lezel čez plot mojega vrta, ter vsaj v duhu trgal rože z Vašega obraza, v tem, ko bodem jaz spal pri Slatinskih vodnjakih, in sanjal o oskih ulicah za Vašo hišo, kjer — brusi stopala zaljubljena mladina, da Vi niti spati ne morete v dolgi tisti sobi, in da tudi strijc Arcé ne more v miru zatisniti očesa. Naj je pa že kakor hoče, toliko je resnica, da je z Vašim pismom prišlo novo vreme v staro moje srce, in v hipu se je razprostrlo tisto modro nebo, ki se sedaj noč in dan kroži nad slovensko Slatino, tudi nad mojim srcem. In na tem nebu vshaja solnce Vašega imena, in moja želja je, da bi mi to solnce — če mi že mora zaiti — ne zatonilo prekmalo in prehitro!

Z veliko hvaležnostjo sprejel sem v vednost, da se sprehajate sedaj po gozdu, dasiravno je to krivica gospici Pavli, ki je gotovo že tudi svoje srcé zasejala v Ljubljanskih drevoredih. Vsaj enega sem poznal, ki je to srce prav pridno iskal po omenjenih drevoredih! Če bi vtegnil kak prepir nastati mej Vama, napravita poravnavo, da bodete vsak drugi dan po drevoredu hodili. Kdor pa umé kladvo ljubezni prav sukati, Vas bode tudi v gozdu nâšel! Zatoraj naj gospica Pavla ne obupa!

Vzlic Vaši prepόvedi združujem pri konci tega lista vse svoje misli na Vaše lice, ter sem v tem oziru Vam vedno nepokorni

Dr. Ivan Tavčar