Dragi batjuška!.
Prav srčno Te pozdravljam po tolikem času, ko sva, drug na druzega že skoro popolnoma pozabila, Imel sem sicer že večkrat kaj napisanega zate, vender so bile razmere, v katerih sem: živel zadnji čas tako čudne, da bi Ti jih bi najboljši volji ne bi hotel razkládati. Zdaj sem hvala Bogu zopet sam svoj gospod in ne zanašam se na nikogar več ko nase samega. Vstopil sem pred par dnevi za pisarja pri Múrniku in ostanem tam do Velike noči. Izpit sem moral preložiti na julij, kar me ne grize preveč, ker ni to moja krivda! Študiram še precej pridno, zlasti še kadar me zapusti ono brezplodno razmišljanje, pa »filozofiranje«. Sicer pa sem zdrav in čutim v sebi vedno več moči in vzstrajnosti. Zlasti misli na tuberkuloso mi je temeljito izbil blejski zdravnik, ki mi je našel pljuča v najboljšem redu in popolnoma zdrava. Rekel mi je samo da sem v desno prsno stran razvit nekaj krepkejše ko v levo, da pa nima to popolnoma nič k stvari! Tavčarica me je z vso ljubeznivostjo pustila na cedilu... Pisal sem ji im prosil jo pravzaprav neko bagatelo (pa ne v denárji), pa mi niti odgovorila ni. Hvala Bogu, da vsaj: vemo, pri čem smo naposled! Gospod Pavliha me je srečal enkrat na potu, in me povabil k Loydu. Bil pa je nekam tako samozavestno visok, da se nisem predrznil stikati za njegovimi skrivnostmi. Sicer pa mi je zadnja številka Zvonova ugajala še precej, pisana je vsaj z udanostjo, če prav ne z razboritostjo! Tvoja pesem pa se mi zdi naravnost prelepa. Na nekaterih mestih vsaj uplivala je namé, ko Mickiewiczeva »Oda na mladost«, od Prijatelja pa sem pričakoval malo manj razbljinjenosti. Čarape iz Bele Krájine so tudi že moje. Precej prvi dan, ko sem prišel v Ljubljano, srečal sem mater in Mimico, ki sta bile ravno namenjene v cukrarno ž njimi. Z Regalijem sem bil doslej skupaj samó enkrat. Postal je grozovit Ideenjäger in še večji antiliberalec. Takó menda tudi Kristan. Kaj pa je z »bojevitim«. O njem ne izvem skoro ničesar. Piši mi vsaj Ti kaj o njem in pozdravi ga kadar prideš spet skupaj z njim. Sape od »Juga« že pričakujemo, čeprav še zdavna ni pomlad. Ali je Valenčič tudi zgoraj? Kaj pa je premaknilo Prijatelja, da bo še nadalje rezoniral pri »Zvonovih«? Vsaj malo več stanovitnosti bi mu zaupal. Na Bledu bi bilo še precej, da se nisem začel proti koncu dolgočasiti. Vida pa me je prosila, naj Te pozdravim v njenem imenu.
Zdaj pa si na vrsti Ti, dragi batjuška, Kako Ti gre in kaj počneš vse za vraga. Po Ljubljani si šepečejo ljudje, da si postal steber marljivosti in škrinja eneržije! In pa »da kriva je —?« Včasih jo vidiva s Florjanom in jaz se čudim, kako postaja bujnejša in lepša od dne do dne... No, mogoče pa jo šminkata samó burja in mraz od Šmarne gore. Ali pa tudi na Schwentnerja kaj misliš? Kako bo s Tvojo knjigo za Veliko noč? Prav srčno rad bi vedel že, kako in kaj je s Teboj in s Tvojo belokranjsko dušo pravzaprav! Pošlji mi tudi kaj pesni iz zadnjega časa, da mi bo boljše v tej puščavi. Jaz sem jih napisal na Bledu par kratkih in Ti jih pošiljam v tem pismu. Kaj več pa Ti pišem v prihodnjem pismu, Ti pa, glej, da se mi kmalu oglasiš in mi napišeš prav lepo pismo!
Pozdravlja Vas vse, najbolj pa Tebe
udani gospod
Josip Murn

Jaz sklepam, batjuška, Prosim Te le še, da oprostiš tem mojim čečkarijam. brez konca in kraja! K sklepu Te hočem kot dober štilist samó še — presuiniti! Stoj in poslušaj: Baš, ko Ti pišem telč zadnje vrste, dobil sem ponudbo, če hočem k Hribarju v Celje, za neko vrsto podurédnika »Domovine«! Jaz sem zadivljen. V politiki sem menda še največji ignorant, vendar prevelike modrosti menda ne bo treba, vsaj za ta list ne, ki refrenira Narod in Bog zna kaj še. »Bomo vsaj malo politizirali« tako je zdaj menenje naše..., škoditi ne more nič! Danes še pišem v Celje, da se domenimo! Plače bi imel 50 gld na mesec, dela pa približno po tri ure na dan in še takrat ne bi bil vezan na redakcijo. Stvar se mi zdi vsaj toliko vredna, da se poskusim ž njo! Kako pa Ti misliš, batjuška, á? Prosim Te, odgovori mi v kratkem, da me malo še Tvoj nasvèt odloči ali »za« ali »ne«. Nastopil pa bi najbrž še pred Božičem... Dobil bi v roke tudi koledar in mogoče še kaj druzega — Tako se suče svet... V naglici ti tudi še omenim, da mi je naročila Vida še na Bledu, naj Te pozdravim tudi v njenem, imenu. Bil sem velikokrat pri njej in zdi se mi imenitna dušica. Tudi namerava izdati ob priliki svoje otročje pesni, katerih se ji ne bo treba prav nič sramovati! Posebno te, katere misli izdati, prijele so se me kakor klopčki. Pokaže se v nji ono bitje, kakršnega je Vida v resnici, kadar ni afektirana ali manirana — narávno in globoko občutno — No, zdaj samotari v Zásipu, tako da je meni samemu hudo zanjo. Nekaj čudnega je vendarle v nji!
Tudi Škrjanec se Te spominja. Hodi po kavarnah, zapravlja čas in denar in zabavlja čez Aškrca in Govekarja, ali pa tudi narobe.
Druzega novega Ti za zdaj nimam poročati.
Prosim Te le, da mi odgovoriš kmalu in veliko ter poveš tudi prav odkrito, kako bi se Ti zdelo z nameravanim mojim korakom.
Bog poživi Tebe in vso pilharijo.
Tvoj udani
Josip Murn
Fure Te tudi omenja. Zadnji čas prevaja zopet nekaj za Hubada.