Dragi batjuška!
Vidiš, dejal sem si že, vsa blagorodnost naša je od muh in že niti ni na brigi več niti batjuškom in ne matjuškam in najboljše je pač, da se zarineš tudi sam in prespiš ta zimski cajt! No, včasih si resnejši; takrat kolovratiš in prerekaš vso mogočnost in nemogočnost, vendarle pa zadeneš — kam? Ob svoj lastni nos! Tako je, ti sam si kriv. Takole, batjuška, razmišljam sedaj, kajti postal sem modrina in odkar ne zaspim več tako zgodej v teh zimskih nočeh, pa se valjam in kadim po postelji ter pretuhtujem — sebe samega! Veš, kum, prerahločutni in preobzirni smo in ne povemo drug drugemu, kar nam gre. Tudi delal sem precej, a zdelo se mi je ves tale zadnji čas, kot bi pisal neko — poslednjo voljo (!). No, umreti še ne mislim s tem, ti ljubi Bog se nas usmili in nam daj učakati vsaj še eno stoletje — bojeviti mi jih vošči še veliko več! — a otresel bi se srčno rad vseh teh velikih malenkosti in živel kakor se gré. Napisal sem vmes tudi jaz najdaljšo rimarijo svojo, a ni nič kaj prida in urinil sem jo v zbirko le bolj za tako! O zbirki sami povedati Ti kaj več, še ne morem za sedaj. Najbrž ne bo zopet nič — Gangl seveda izide za Veliko noč in pri Bambergu menda! Jaz sem mu poslal »Vlahe« za Zvonček ter reflektiral za nagrado pri njem. Dosedaj mi ni še odgovoril.
Da so Ti pisali gospod mojster nas je veselilo slišati. Niso se pripravili bržčas takó lahko do tega. Prav; poskušajo naj le in vsaj do Velike noči — če že res ni drugač — kaj se pravi biti v kompaniji s Pribislavi in z Gregorčiči magari! Naj le probirajo. Med literate ne zahajam. Tudi v gledišču letos še nisem bil, pojdem pa za blagor naroda (duhovitost!) in v blagor naroda. Privoščiva si za ta večer z Regalijonom parter in napisati misliva tudi nekaj za »Slovenko« — če se nama ne zlomi ali pa ne razstopi pero do takrat! (Sicer pa je Schwentner precej slab ekonom!) Da napiševa tudi zate še nekaj ekstra, je zastopno samo po sebi. Sila radoveden sem že na ta večer in na — publikum...
Furovža ni več. Že skoro en mesec Ti piše politične članke in »razno« in pravi, da mu je sila všeč tam gori. Jakopič je bil te dni na Dunaju in si je ogledal razstavo! Poročati: smo ti mislili preje o tem, a je odšel tako hitro in tako skrivnostno, da niti vedeli nismo za to! Kako pa je žal meni samemu, da nisem o tem času med vami na Dunaju, Ti ne morem popisati. Zlasti Alpe bi videl, čez vse rad in pa — Úprko. Tistih par poljskih stvari od Úprke, ki sem jih videl v »Volnih smeréh«, ugajalo mi je še skoro bolj kakor enaki motivi pri Segantiniju. Segantini se mi zdi resnejši, Úprka pa je v mojih očeh prav neposredni in pravi kmet. Srečni ljudje vi, ki kaj tacega iz oči v oči; za nas pa je že praznik, če samo slišimo o čem takem, kaj pa šele, če zares iztaknemo kje kak takšen album! Švajger ima par tacih rečij, Grohar pa ima Segantinija. Zarod naše Julike je kričav, a je tudi jako srčkan zató. Gleda Ti tako lepo in zvedavo kakor gazelica. Tudi Tvoja pesem je tako srčkana batjuška, samo — leider,
elwas zu stark »idealisiert«... Fok i fok batjuška! Manca, sestrična, Julike, vstopila je ta čas v cigarsko faberko, Tone Lorenčkov pa se oženi v najkrajšem času. Vzame devico, ki je imela že v petič porod!! Frone si je vzel s potent da pripopal je na Cukerfaberko svoj »šeld«, ki pa je grozovito kmetiški; kadar je fidel, pa se drsa pri »sedmero pokrovih« v naši fabrki...
Juga še nisem bral in ga ne bom bral. Ta veter mi je najzoprnejši! Kar se tiče Prijatelja, povprašaj ga, če se Ti ne zdi smešno to, kar naravnost in nenadoma kakó —, kaj je z njegovim poštenjem pravzaprav. Bolje je navsezadnje, da se ločimo enkrat za vselej, kakor pa da sumničimo tako nejasno o njem. Kar se tiče nadalje mene, omenim Ti le še, da sem sloveč in obrajtan pisar in — da sem se pogledal — to stoji! — ravnokar spet po dolzih mesecih v ogledalo in — to stoji! — da semi grozovito zadivjan in zaraščen... Skoro sram me je. Le spoštujmo kulturo, zlasti še, ker natura že sama ve, kje da jo boli — S tem končam. Pripišem Ti le še par pesmij, to pa zato, ker si Ti in ker se za nekatere ljudi tudi še žrtvujem tako daleč — da prepisujem zanje...! Ne pa kar tako. A poslušaj me le; pošlji mi v prihodnjič kaj več,
ali pa Ti niti ne odpišem ne! Gotovo imaš še več malih stvari, onega dolzega pa niti v opomenek ne jemljemo —
Posebnih novosti drugače v Ljubljani ni razven onih, ki jih bereš po cajtengah. Zdaj le vse bolj pleše, kakor pravi Ilešič. Njegovo mnenje o Preširnu se mi zdi sakrabolsko verojetno. Samo to je, da je Ilešič včasih po mojem mnenju še malo bolj prost ko Prešern. Pa saj to mora biti! Opomnim te le še na to, da se je oženil te dni Meglič, bivši kolega Cankarjev in Kettejev, in da je vzel ono staro, staro žensko, ki je vedno hodila ž njim. Povej to tudi bojevitemu, če že
sam ne ve. Zdaj pa še eno izza kulis! Najnovejši članek Aškerčev v »Ljublj. Zvonu« bo o ustanovitvi trgovske akademije v Ljubljani. Pa saj moraš to že sam vedeti, če le bereš kaj. O literatih naj molčim in čeprav ne hodim k njim. Shajam se le še z Regalijem, ki pa dogmatizira in ideje gor postavlja ravno tako še kakor poprej. Zdaj Ti je že cel moralist! Meni vsaj to ni všeč, in jaz pravim: živi, a ne pridiguj! Največja umetnost je pač le umetnost življenja in ravno tukaj pokažeš lahko kaj si in kdo da si. Velik človek je pred vsem gotovo tudi velik umetnik in naj zapiše kedaj kaj ali pa naj ne zapiše ničesar! Mislim, batjuška, da si mislil približno tudi Ti takó, ko si napisal v pismu stavek, s katerim obsojaš propagiranje po starem, ali kakor že imenuješ ono stvar. Pokazal bom zategadelj pismo tudi Regaliju in nemara se bova kaj pomenila o tem. Veš, včasih prideva skupaj zgodaj popoludne, a nama ne zmanjka govorice do trde noči. Vidi bom pisal v kratkem in pozdravil jo bom tudi v Tvojem imenu. Vem, da ji bo všeč tako. Pred kratkem mi je poslala iz Bleda celó prav pristno gorenjsko (bohinjsko) čedro in pa rdeč mešir (mehur) »iz narodnega blaga«. Mehur je jako lep, iz ovčine je, čedrce pa sem se privadil grozovito težko. Dobil sem še hripo po vrhu. Najbrž je bila zacoprana kakó. Eto in saecula saeculorum — Amen!
Oprosti mojim grdim čečkam!
Zadosti, batjuška! Truden sem skoro od dolgega pisanja in klanjam se Ti ter ostajam
Tvoj udani
Jos. Murn