Dragi Zupančič! —

S čudno prošnjo prihajam, ampak upam, da je ne boš zavrnil.

S Smrekarjem izdava pri Schwentnerju nekak album. Naslov mu bo »Konkurz«, — to se pravi, da objokujeva žalostni konec vse slovenske govorjene in prikazane umetnosti. Smrekar je narisal dolgo vrsto prav imenitnih karikatur, a jaz pišem tekst, ki je bolj pripovedne nego zabavljive sorte in je neodvisen od podob. Tako torej imaš nekaj pojma o stvari.

In zdaj Te prosim: Če Ti je drago, pošlji mi eno pesem! Gotovo imaš v miznici kako stvar, ki ni še nikamor namenjena. Obljubim, da jo v tekstu porabim na tak način, da ne boš jezen, ne razžaljen. Pa da prošnjo še razširim: jaz ne mislim satirične pesmi, temveč kaj tako globokega, kar resnično Ti sam spoštuješ. — Že po tej prošnji lahko sodiš, da nameravam napraviti nekaj resnega in grenkega. —

Odgovori mi, prosim Te, takoj! —

Tvoje pesmi je Bamberg škandalozno opremil! In še to: ni jih poslal slovenskim listom v recenzijo! Zbašnik mi je ponudil referat, pa sem ga odklonil. —

Pred par dnevi sem prišel iz domovine — pa bi najrajši kar nazaj!

Vesele praznike in lep pozdrav!

Ivan Cankar

Dunaj XVI. Lindauergasse, 26./II. 1908