2./1. 1909.



Pišeš mi, da bo Tvoj novi opus: »Konkurz«. Da boš objokoval s Smrekarjem »žalostni konec vse slovenske govorjene in prikazane umetnosti«. Nameravaš napraviti »nekaj resnega in grenkega«. »Tako torej«, praviš mi, »imaš nekaj pojma o stvari.«

Nimam ga, dragi moj. Kdo je prišel v konkurz, kdaj in kako? Mi, pisatelji, kar nas je, pismarjev in pesmarjev? In Jakopič s svojimi poezijami v barvah? In Jama s svojo moško melanholijo in Grohar s svojo kelo? In Berneker s svojim dletom? Konec? Žalosten konec? Ali je Tebi pero otopelo? So se meni krila povesila? Je Jakopičev čopič razcefran, Jami paleta preklana, Groharju kela vegasta, Bernekerju dleto skrhano? — To ne. — Kaj pa?

Nam je premalo zaslombe v občinstvu? Nas ne more razumeti? Poučimo ga. Nas noče razumeti? Primorajmo ga. Je kritika krivična, zaslepljena, pristranska, hudobna? Vse to je, in vendar: ali je kritika občinstvo? Ti je premalo slave? Tolaži se, Cankar, po smrti bo dvignjen Tvoj križ visoko nebu pod oblake.

Ali — — slovenski umetnik ne more živeti. To stoji že od nekdaj. Prešeren je hodil v pisarno — Jurčiču je odpovedal želodec službo ravno, ko je bil nastavljen (Jurčič in želodec namreč), Levstik je robotal svoj živi dan, itd. Mi? Namesto jajca kamen — evo, naš delež. Tlaka da je odpravljena? Slovenskemu literatu ne. In — kaj potem? Ali si si obetal zlate gradove? Lahko jih zidamo v oblake.

Vase, človek moj, vase! Mladost smo zanoreli, ali hočemo zanoreti tudi moška leta? Oslabeli so nam živci, vem; in vsa obupnost izhaja od tod, dragi moj. Veruj človeku, ki je ležal v grobu, dalje nego Lazar, a je vstal. Veruj mi: Odrešenik, ki Ti poreče »Vstani!«, to je Tvoja volja, Tvoj zdravi instinkt, ako Ti ni še zamrl, poslušaj ga. Pusti kavarno, pusti gostilno in pojdi ven, v majki prirodi se izgubi in tam se najdeš; in ko se prebudiš iz svoje malodušnosti (ki ni nič drugega nego z alkoholom impregnirani in z nikotinom ožlindrani živci), boš trezen kot kristal in mlad kakor rana rosa na bilki pomladni. In videl boš, da je življenje lepo, da je zdravje čist cvet, da je svet med in Ti bučela. In čutil boš, da si središče vesoljstva, da je v Tebi sonce, luna in vse zvezde, navadne in repatice, in človeštvo in domovina, da je vse v Tvojem srcu. In da je vse tako, kakršno je Tvoje srce. Zdravo, zdravo kri v srce in vse bo dobro na svetu. Potem bo veselje veselje in žalost žalost, in resnica bo resnica in sen bo sen: in vse bo blaženost. Kajti sedaj, dragi moj, Ti veselje ni veselje, in žalost Ti ni žalost, in resnica se meša s sanjami, da ne ločiš ničesar več. Ti se ne znaš smejati, kajti Tvoj smeh naredi iz Tvojega lica karikaturo; ne znaš se jokati, ker ne čutiš prave žalosti; ne upaš se ji vdati, ker se bojiš (in to po pravici), da ni slabost; in ne smeš vzdihovati, ker se sramuješ in bojiš; zdrav človek pa se smeje kakor zvon, in joče, ker se ne boji, da mu odplava duša s solzami, o, ker je brez strahu; je brez strahu, tako brez strahu, da si upa jokati in vzdihovati. Bojiš se, da ne poreko: glej mehkužneža! Zakaj se bojiš? O, ker si res mehkužen. Tudi meni je rekel mož, da ne poznam drugega nego obup, strah; ne zamerim možu, ker me ne pozna. Ne ve, da lahko obupavam, zato ker sem poln upa, da me je svobodno strah, ker sem poln poguma. Mož me je videl v uri bridkosti in je dejal v svojem srcu: glej siromaka! Jaz pa sem bogatejši od njega. On ve (in tudi jaz vem), da je življenje boj in da je našemu narodu treba krepkosti (krepkost je krepost — srečno niansiranje in izenačenje rimskega pojma virtus) in zato ne smeš iz pedagoških ozirov odmakniti trobente od ustnic. Meni pa je pedagogija druga stvar, čeprav mislim, da sem vsaj tako dober pedagog kakor on. A jaz sem pedagog odraslih ljudi, ljudi, ki ne prodajajo več platna (dušnega platna, iz svojih dušnih hlačic visečega). Pogledal sem v svet vsaj toliko kakor ta pedagog in videl sem najbolj krepke duše z najnežnejšimi čustvi; ker se krepka duša ne brani grenke kupe, iz svojega nezavednega instinkta, da je trpki napoj ne premore. Bolna duša se boji žalosti, ker rabi veselja, smeha, srečnega razpoloženja za dieto, ker jo bi žalost opojila, utopila.

In narod in pesnik njegov? Narodu treba zdrave hrane – brez dvoma. A ni mu treba diete. Ker je zdrav. Naš narod je zdrav, tako da užije njegova duša brez skrbi tvojo resnično žalost tako kakor tvoje veselje. Tudi malo strupa mu ne škodi: njegov zdravi organizem ga izvrže iz žil, preden mu jih napolni. Mehkužnosti pa ne mara. Meško ni hrana narodu; Meško je za mestne deklice, dokler ne dobe daljših kril (dušnih namreč), in za kontese, Mešku na žalost jih nimamo odveč. Cankar — Ti si strup. Ti misliš, da je narod bolan in da ga z njim zdraviš — veruj mi, narod je zdrav, in če bi bil Tvoj strup hujši, bi ga otroval, a, hvala bogu, naš mali narod je le prevelik organizem za tako količinico. Drastilo za živce — sem pa tja ne škodi, a za vsakdanji kruh ni. Tako mislim jaz o Tebi, Cankar; odkrito rečeno: dokler ne boš velik, pravi človek, ne boš velik, pravi umetnik. To mislim: umetnik naroda, dušni vsakdanji kruh narodu. In pravi človek še nisi, ker si — nervozen nevrastenik. Oprosti, a pojdi vase, in če Ti ni izsušen ves instinkt, uvidiš sam resnico mojih besedi in pravico mojega svéta.

Jaz? Jaz bi rad dal narodu umetnost; veliko umetnost; ne vsakdanjega kruha, ne morem tega, vidim sam. A dal bi mu pogače in potic za praznike. Kako bo in kako ne bo, tega ne vem. O tem razmišljati ni moja stvar. Moja stvar je: narediti iz sebe človeka, zdravega, krepkega telesa in duha, ki je dobre volje. To se pravi: ki je tako močan, da si upa bojevati boj, veseliti se, omagovati, trpeti, padati, vstajati, iskati resnice in skrivnosti z umom in srcem, z mislijo in voljo, z vero in skepso, z upom in strahom. Hoditi pot, ki jo spoznaš za pravo; poskušati in iskati, slediti drugim in odvračati jih, grabiti in deliti, vse, vse. To je moja stvar: narediti iz sebe posodo, v katero gre ves svet, nebo in zemlja in vse, kar je, zato da more potem iz mene ves svet, nebo in zemlja in vse, kar je.

L\\\'art pour Part? Je in ni. Naj povem jaz po svoje. Umetnik bodi odkrit — iz neresnice ni umetnosti. Torej: to in samo to iz sebe, kar je v tebi. Torej Part pour Part? Da in ne. Kaj je v tebi? Dano ti je od prirode telo, po navadi s petero čutov, ki gledajo svet in vežejo notranjost z vnanjostjo. Dana ti je vzgoja taka ali taka; in potem? Potem je vse to tvoja last; gospodari, gospodari! Sam si svoj upnik in sam svoj dolžnik. To je vsa modrost. Prigospodari si lastnosti, ki jih nisi imel, ki čutiš njih kal v sebi, obogati svoj um, oplemeniti svoje srce, razbistri svoje oko, pofini si uho, okrepi svojo voljo; z eno besedo: gospodari! Gospodari zase — in za svet!

Rekel sem: sam svoj upnik si in sam svoj dolžnik. Res je, klicali te ne bodo pred sodbo, ako ti je um otopel po lastni nemarnosti, ako so ti čustva odrevenela, ker jih nisi vadil, ako si si iztaknil oko po lastni neprevidnosti. A: imaš vest? Si si ustvaril svoje telo sam? Ga nisi prejel od dveh, iz soka, ki je pritekel od štirih drugih, in zopet od osmero drugih in lako naprej? Nisi izšel iz družine? Iz naroda? Iz človeštva? Ono ti je poverilo svoj dragoceni sok, ki ga pretaka iz veka v vek — ali boš to dragoceno dediščino vnemar pustil? Je ne boš hranil v spodobni posodi? Ga ne boš čuval nesnage in nezgode? Ne boš pazil, da ga oddaš čistega naprej, vsaj čistega, kakor si ga prejel, če si navaden človek, in če si pravi človek, še čistejšega, žlahtnejšega? Ne čutiš dolžnosti? Proste dolžnosti, ki je ne terja od tebe z besedo niti z orožjem nihče, a ki jo terja vesoljstvo s tihim glasom tvoje notranjo- sti? Umetnik, mislec, poet: ne čuješ tega glasu v sebi? Trdi mi, Levstik, kolikor hočeš, da ni drugega merila zate nego ti sam: sam na sebi boš čutil, da si zvezan z družino, z narodom, s človeštvom s tisoči in tisoči vezmi. In če jih res ne čutiš — potem si odpadek z drevesa, svinje te pojedo in v govnu je tvoja sled.

Jaz čutim v sebi to tajno vez; kri mojih pradedov živi v meni, vem, zdrava, burna kri. In čutim v sebi zdrave instinkte rodu, iz katerega sem izšel, povsod, po vseh potih – in romal nisem samo od peči do praga — v vseh svojih strasteh — divjale so kakor konji brez uzde — v vseh svojih mislih — bile so jasne in mračne, in bile so moje in vaše, dedje blaženi! — v vseh svojih čustvih — kakor strune na harfi so trepetala — v svojem obupu — teman je bil, da me je strah pogledati v tista brezna — v svojih upih — ni bilo zvezde tako visoke... Povsod, povsod in vedno. In zato se ne bojim svojih potov, ne bojim se dalje, ker vem, da nosim s seboj nit Ariadnino, en konec je v moji roki, drugi konec je v roki moje majke, pa saj to ni konec, med njenimi prsti gre naprej, do sključenih že prstov mojega starega očeta — starec štiri inosemdesetletni, živi mi, vsaj še toliko časa, da te pogledam še enkrat — in iz njegove roke gre naprej v grob pri cerkvi, in od tam v druge grobove okoli cerkve viniške in v Toplice, in gre preko Kolpe v grobove bosanske in bogve kam za Karpate nazaj.

Iz enostranosti padaš v enostranost — nikoli ne pogledaš življenja izcela, ker nisi sam izcela-mož. Omejenost, a ne ona vélikih narav, ki je kakor nekaj prirodnega, pred čimer stojiš z občudovanjem — na primer pri Tolstoju. Ne, ono malo prevrgavanje in premikanje stališčeca, ki izvira iz nervoznosti.

Razvoj je temeljni princip življenja, razvoj mikrokozma od kaosa do kozma se ponavlja v nas — vse naše čustvovanje, misli, hrepenenja, v mladem srcu in v glavi tako burna in tako zmešana, stremijo ravno tako po jasnini, po harmoniji; ravnovesje sil, ki so v tebi, medsebojno, in soglasje s svetom, to je cilj, po katerem sem stremel od prvega. Izprva se je redilo, padalo in vstajalo, jasnilo in temnilo vse to po instinktu; a zrel mož ima voljo, ki vodi ta instinkt krepko po potih, kamor vidi razum, da je prav. Mogoče se je pri nas volja zbudila pozneje nego v drugih, ker jo je tako dolgo preraščalo čustvo, a bila je vedno, v meni vsaj, pojavljala se je vedno odločneje, evo, dokler ji nisem pripoznal mesta, ki ji sodi v ustroju moje psihe. In z njo — naprej! Ne dvakrat živeti, ne plakati nazaj po velih rožicah, po izgubljenih časih – kar je mrtvo, mrtvo je za vedno, a kar je živega, organskega v preteklosti, to prepleta tudi sedanjost, gre v bodočnost. Ali res nimaš ničesar v svojem življenju, kar bi Ti bilo dragocen zaklad, ki ga ne daš nikomur nikoli? Nisi vesel svoje bujne mladosti, ki je cvela in klila kakor roža v rosi? Vseh sanj, ki so bile tako plahe, da so se bale že nepozvanega pogleda; in hrepenenja, ki je bilo tako močno, da ti je razrivalo žile, širilo prsi in vžigalo oči? Nimaš rad onega nepremišljenega poguma, ki je zgrabil, kar se mu je zdelo, izzival nevarnost, igral se z ognjem, napival smrti? In ljubezni, čiste in polne skrivnosti, polne bolečin in čistega veselja? Kako, da je vse to izgubljeno, kje je? Mrtvo? Si Ti mrtev? Ali nismo iz tega vzrasli? Vse, vse je v meni, vse, grehi, kes — hej, kje! Veruj mi, nisi premagal še vsega tega, dokler boluješ od tega. Jaz sem svoje mladosti vesel, in hvalim Boga, da je bila in da je bila taka. Kaj si izgubil, kaj je temnega? Kak konkurz? Je življenje za nami? Dragi moj, v veliki zmoti živiš: saj smo šele začeli! Saj smo šele zbirali, kako bomo prazni, saj smo nosili skup, kako bomo razmetani? Vse je pred nami, vse delo, plodno življenje, življenje moža, resno, preudarjeno delo z uspehom in razočaranjem, z borbami, zmotami, strastmi, zadoščenjem — to nas šele čaka. Kako si pa misliš življenje? Trideset let in sedaj sedeš na svoj lovor in uživaš sadove potu, ki ga nisi prelival? Potem si romantik, daleč od življenja, Ti, ki kličeš smrt estetom, estet od začetka!

Ali bomo mi javkali nad nehvaležnostjo domovine? Kaj smo ji pa dali, da nam naj bo hvaležna? Tistih par verzov, ki so kaj vredni ali ne, tistih par novelet in črtic — prava reč vse to. Verze dam vetru, a duša moja, misli moje ostanejo z menoj, in ako so kaj vredne, ne usahnejo. Najmanjša kal, ki nosi življenje v sebi, vzklije prej ali slej — njena doba pride. To vem. Vem pa tudi, da odpade z drevesa življenja vse, kar je nezdravega, v jedru gnilega, in meni bo najmanj žal za vse to. Zoper naravo punt, to je greh, ki ga kaznuje narava s smrtjo, z zatorom. Pa naše drevo ne raste pod svobodnim nebom svobodno; soseda imamo, ki nam hodi rezat žive veje. Počakaj, sosed, da te podkrepelim. In ne bo sosed nič opravil; raste, raste mi drevo, košati se na vse strani, išče sonca, razpreza se vetru, globoko korenini v rodni majki, v zemlji. Tako, vidiš, ti čutim jaz sebe, svoje delo in vrednost svojega dela.

Vem zase, kje je sovražnik. Oglasil se je. Jaz sem gojil svoje drevo, pa se je obregnil vame. Mene lahko pobije, do mojega drevesa nima moči.

------