Dubrovnik, 15. 11. 90.
Draga sestra!
Včeraj sem prejel zaljepko, predvčerajšnjim pismo, ako ravno govoriš v zaljepki o pismu. Vsak početak ima svoj konec. Započetak je bil bratu vselej napačen, zato tudi nij imel nikdar dobrega konca. Ali da bo prišlo do tolike sramote, si ne bi mogel nikdar misliti. Kjer ni serca, kjer nij vere in ljubezni, tam je hudič. Samo obsedenec more tako ravnati kakor brat. Žal mi je za njega in za vse njegove; ali žal mi je tudi za nas druge, da nam dela tako sramoto. Iz Naroda nisem poizvedel ničesar. Ako so stavili kaj, se je gotovo oni list zgubil, kar se tukaj zgodi pogosto. Pač mi je Nana napomenila, da je brat pogorel in da ima sitnosti zarad tega pri sodniji. Ali da je prišlo tako deleč ž njim, nisem vedil, da mi nisi Ti sporočila. Ivanki nisem pokazal pisma, da sedaj je skrivnost pri meni, dokler se ne pokaže, na katerej strani je pravica. Jaz nimam mirne vesti zarad njega, ker ga poznam da je hudobnega serca. Zakaj le je ona želela, da se meni povè? Kaj ji morem jaz pomagati! Vsaki ima dovolj svojih križev, da jih prenaša. Ali pustimo to, božja pravica naj govori.
Veseli me, da se nij nobena botiljka razbila. Smokve sem pa jaz nasipal, ker nij bilo časa, da bi se skladale. Podarjenem konju se naj ne gleda na zobe! Če je eden pre slab, naj se pošlje za drugi bolji, kakor prihaja tudi za slabim vremenom lepo. Zdaj imamo tukaj naj krasnije vreme. Ti pa mi sporoči o zadevi brata vse natančno, precej ko kaj poizveš, ker razun Nane mi gotovo ne bo ničesar o tem pisal. Na Nanine besede se pa tudi vselej ne morem zanesti, ker ji babe lahko prineso laži. Prejmite naše pozdrave!
Tvoj
brat
Frano
KORESPONDENCA
Faksimile tega pisma še ni na voljo.