Čislani gospod urednik!
Pošiljam Vam nekaj pesmi, dasi pišete v Zvonu, da ste dobro založeni s pesniškim blagom za novo leto!
Aškerc me nagovarja, naj objavljam znova pesmi v naših listih – sicer me to prav nič ne veseli, – mislim namreč poleg naših literarnih razmer! Saj imajo pri nas le gotovi ljudje naslove »pesnika« – dasi tudi njihovi proizvodi niso samo klena zrna …
Imam tudi nekaj pesmi iz Carigrada, a moram jih še pustiti nekaj časa, zde se mi še nezrele …
Najbrž jih dobite tudi Vi – nekoliko pozneje!
Nikakor pa ne mislim utihniti, dasi so razni kritiki tega mnenja, t. j. goje menda na tihem te želje! Ravno ne! Imam namreč zavest, da moji proizvodi niso najslabši med drugimi, – in moje pesmi le najslabše med knjigami, ki so se poslednja leta tiskale pri nas … Obžalujem le, da nimam nobenega prijatelja – posebej med kritiki je zelo hvalevredno in priporočljivo …
Čitala sem nedavno v Slovencu napad na »Levstika« in potem odgovor v Narodu. Čitala sem tudi vašo opombo v Zvonu radi kritike!
Lepo, hvalevredno, plemenito! Umetnost bodi močnejša, kakor strankarstvo! A kolikokrat služi pri nas strankarskim interesom? Videli smo to najbolj zdaj, ko se je klerikalna stranka hvalila z Gregorčičem! Ti ljudje vedo čuvati svoj ugled! Ne le čuvati – nego razširjati ga vedo dobro. A pri nas? Imamo kritike in socialdemokratske literarne kroge z omejenim številom literatov. Literarni kartel mladih priznava edino pesnico Vido – Naši zapiski Marice II. Robida priznava seve le g. Jelovškovo in pisateljico Sonjo! – Nedavno sem čitala o ruskem poetu Nadsonu. Kritika ga pritiska k tlom, češ, da je premalo izviren, preveč sentimentalen – a navzlic temu so izšle njegove pesmi v 20. izdanju! Kako je često razlika med občinstvom in kritiko!
Prav lepo Vas pozdravlja udana Ljudmila Poljanec