Čislani g. urednik!

Prejela sem rokopis od g. Bamberga. Prof. Funtek ga je strašno pozaznamoval in to celo nekoje verze, ki so bili natiskovani v Zvonu. Zadnjih verzov niti pregledal ni; mislim, da je najbolje, da obdržim pesmi ter jih niti ne popravljam, ker bi jim ne bilo na korist. V tem smislu bom tudi pisala g. Bambergu ter za zdaj opustila misel na izdajo pesmi.

Na Gorupa sem pač že mislila, toda Bogve, bi li ne bila to nova Križeva pot? Seveda bi mi honorar baš sedaj dobro služil. Slovenci pa so vajeni izdajati dela mlajših poetov šele po njih smrti – nekako iz pietete, tako vsaj se je godilo Aleksandrovu in skoraj nič boljše tudi Ketteju!

Prošli teden sem bila za nekaj dni doma, pa sem se morala vrniti, ker mi je bil zrak preoster. V Opatiji se dobro počutim, dasi nimam nobene družbe: mnogo šetam poleg morja. Precej berem, in po malem tudi pišem. Pišem, navzlic temu, da mi korektorji črtajo verze, kakor:

Ne vprašaj po pesmih Ljubezen mladostna

od kod so mi vzete? tem pesmim je mati,

Ne misli – saj niso očeta pa tebe

nezakonsko dete. smem imenovati.



Ne vem, kaj naj popravim v tej pesmi?

Sploh se mi zdi Funtek strašno ozkosrčen, ne bi pričakovala take pedantnosti od izkušenega in zrelega literata kakor je on. Tu mora biti vse gladko umerjeno in rimano, a naš štajerski naglas, katerega sem ponekod rabila, nima nobene vrednosti v njegovih očeh. In to ni prav!

Čas je, da bi Slovenci enkrat vzljubili poezijo radi poezije same, a ne radi rim in ritma! Do takrat daj bog naši domovini dosti poetov!

Lepe pozdrave!

udana

Voloska 24. II. 1904 Ljudmila