Čislani g. urednik!
Pišem Vam, a Vam ne pošiljam pesmi. Zakaj ne? Ker ste strašno počasni v objavi mojih novejših stvari.
Rada bi vedela, ali grese k časnikarskemu sestanku v Volovsko – Da toliko lepih pozdravov bi dala za Opatijo, ko bi vedela, da biva zdaj nekdo tam, ki je bil pred letom. Jaz sama bi šla tja dol, pa ne morem.
Kaj pa misli Narod s svojo literarno polemiko cepiti naše itak razdvojene duhove, da nam zmanjša delo? Aškercu se godi krivica, njegov nastop je bil zaslužil drugačen odgovor. Toda danes se ravnajo kritiki po Cankarju. Ako hočeš komu škodovati, osmeši ga, da zardi do ušes in – utihne. Slovenci nimamo ravno literatov na izbiro, ni jih torej treba pobijati s kolom.
Tu in tam zasledim v naši literaturi kako črtico, da me v srcu uveseli. Slovan je imel zadnjič notico o izdaji slov. poetov v Matici. Dobra misel, ko bi se uvaževala. Saj so slov. poetje na najslabšem, vsak se boji izdati delo kakega pesnika. Ni čuda torej, da peša naraščaj, marsikdo raje odloži pero, kakor da bi pisal le za skromne razmere v naših mesečnikih in tisti ubogi honorar.
Jaz se precej dobro počutim in včasih sem celo tako dobre volje – da mislim na fanta, le pri najboljši volji, ne poznam nikogar, da bi bil moj. Tu gori samevam brez vsake družbe. Usoda.
Lepo vas pozdravlja
udana
8. V. 1903 Ljudmila Poljanec