Čislani g. urednik!
Pošiljam zopet nekaj malega za Vaš list.
Kakor povzemam iz vaših vrstic ima Zvon mnogo sotrudnikov med slov. ak. dijaštvom. To je prav lepo, samo da bi ostali ti gospodje tudi izven študijskih let delovali na literarnem oz. pesniškem polju, to je kočljivo vprašanje. Poznam jih mnogo, ki so bili dijaki navdušeni za poezijo – a pozneje jih je to navdušenje popolnoma minilo.
Uverjena sem pa, da razpolagate s tolikim pesniškim gradivom, da lahko vsaki čas izbirate. To je jedino pravo, izbirčnost v redakciji je dobro znamenje. Zato se ne morete preveč ozirati na kočljive odnošaje nekaterih pevcev, ker bi sicer trpel zaradi tega list, uverjena sem, da mi tega ne zamerite.
Vsak pesnik rad vidi, da se sprejmejo in natisnejo njegovi proizvodi. V tem mu je izražena indirektna pohvala, priznanje, katero je narvečji navdih mu za nova dela. A da bi pesnik prosil deloma za to, da bi neprejel za pesmi honorar zdi se mi veliko poezije – velika degradacija.
Jaz ljubim najbitno navado, zato sem napisala te besede. Nimam tukaj nikogar, da bi se lahko pomenila ž njim o umetnosti, poeziji, zato mi je draga vsaka beseda, ki mi dojde iz daljnih krajev od izkušenega literata.
Poslane pesmi objavite, če mogoče v ciklu, - pa ne zahtevam tega, če katera ni zrela za javnost, prosto jo izpustite. Narobne pesmi mi vprilično vrnite!
Želeč listu najboljših delavcev in Vam najlepših uspehov
vam udana
20. IV. 1903 Ljudmila Poljanec