Draga Julka!

Nikar ne zameri ker nisem bil mož beseda in Ti nisem pisal že poprej. Res pisati bi Ti moral toda, ko sem se vsedel in prijel pero v roke, nisem Ti vedel kaj pisati, zato sem odložil to meni težavno delo, do danes. Kar si mi naročila Ti še nisem kupil.
Toda takoj ko pisemce spišem bodem šel kupiti. Vreme imamo tako temno da mi kar miglja pred očmi ko pišem. Pišeš mi če me kaj veselijo gosli? Moram Ti reči, da posebno me ne. Vprašaš me če sem že pojedel hruške? Saj veš, da sem jih že pojedel. Konference bode 4./IX. in se ne smeš vstrašiti in bodem kaj imenovan, kar bo pa skoro gotovo. Posebnosti Ti ne vem pisati, zdrav sem.
Da ne bodeš rekla, da Ti tako malo pišem Ti bodem pa še povedal, da je včeraj pod Ljubljano v trejih krajih gorelo. Pravijo tudi, da je bil v pondeljek potres, pa jaz ga nisem nič čutil. Da Ti tako grdo pišem mi ne smeš zameriti, saj veš da se komaj k pisanju vsedem. Ko bi Ti mogel lepo in počasi pisati bi Ti redkeje pisal.
Te pozdravlja
Tvoj
zvesti brat
Josip
Ljubljana, 20. X. 97