Predraga!



Prebravši Tvoje vrstice zamislila sem se --- in naredila program Ti takoj odgovoriti. Predno pa sem začela obdelovati svoj predmet t. j. list kojega sedaj ti čitaš, pregledovala sem »Tvoje« še jedenkrat ter zatem še-le pričela. Tvojim vrsticam draga Ivanka čudila sem se, in nič Ti ne zamerim ako me opominjaš naj ostanem doma. Da popolno odobravam je in sama moram priznati da je moja prva najsvetejša dolžnost pomočti starišem ter jim biti pokorna poslušna hči. In to hočem moram biti. Nikakor jih sedaj ne bodem žalila in silila da bi me pustili v samostan to namenila sem si že poprej – a da sem jim pa moje želje razodela to je nravno – kajti komu bode otrok povedal, ako ne starišem. Sodiš me slabo Ivanka! Nikakor bi jaz ne šla v samostan radi neznačajnosti, ker se bojim dela, da redim telo a ročna dela zanemarjam!

Ne, Ivanka, ne zato, ne bojim se čisto nič dela in verjemi mi da sem kakor že večkrat tudi letos pšenico in oves popoludne prav pridno žela, dopoludne pa pospravljala in mami pomogla pri kuhi, tudi v travnike vedno grem, z delom se ja človek živi. Oprosti mojej bahariji.

Ne huduj se draga ko Ti bodem še nekaj prav prijateljsko razodela!

Obžalujem, da sodiš Ti tako nemilo življenje samostansko. Gotovo niso to Tvoji lastni nazori ne Tvoja nrava kajti vsaj si ravno tam se vzgojevala ravno tam dobivala premnogo lepih prekrasnih naukov pod skrbnim nadzorom blagih sestrá katera so nam dajala sijajne izglede požrtvovalnosti samega sebe vzgoji nježne mladine.

Ne samo jaz – temveč vsaki poštenjak vsaki katoličan Ti bode rekel da ne najdeš prijetnejšega, a vendar zelo zelo strogega :/ mirnejšega življenja kod v samostanu. Tu živeti le za Njega ki je za nas dal življenje na križu to je pravi redovnici edini namen. In to edino zamore osrečiti človeka ter mu deliti miru kojega svet spačeni nični svet nima in dati ne more. Se ve da ako hoče ena to doseči mora iti v samostan edino za Boga, ne iz katerekoli drugega namena kakor se tudi žal čestokrat zgodi. Tu se spominjam besd prenikovih ki pravi:

»Ne vlada vedno sv pokoj

Sred tihega zidu

Če ne prineseš ga s saboj

Ne najdeš tud miru! ...



Nemogoče je doseči pravi mir in dovoljstvo notri ako se oseba iz svetnih uzrokov katerih Ti ne bodem naštevala, poda iskat takorekoč le zavetje in obrambo med zidovje katero jo potem brani svetnemu šumu.

In verjemi mi draga Ivanka ako bi Ti svet tako spoznavala kako je spriden in kako je vse tu minljivo kakor ga jaz – potem bi Ti svedočila tako kod jaz. Desiravno jaz nisem dosti v svetnemu življenju skušala vendar vsakdanja skušnja me uči: Da vse pozemsko hitro mine.

Kratek je življenja maj etv. In potem? – Smrt! Večnost?

Kaj ima potem človek od sveta?

6. desk pokrivalo in hladno odejo

matere zemlje! Duša pa gre uživat plačilo kakor zasluži.

In ako se tu človek spomni besedi:

»Device pa bodo za jagnetom hodile

in pele pesem koje peti nihče drugi ne zna! Vidiš to je moj ideal za zdaj! ----

Nadalje pišeš mi o ljubezni!

Res lepa ideja! – A biti mora ljubezen prav neprisilna.



Davon laß nie die Lippen sprechen,

Wenn dir das Herz auch brechen will!

Laß es in tausend Stücke brechen,

Nur vor den Menschen schweige still!

Več od tega odgovoriti ne morem.

Le to naj Ti še, a skrivnostno razodenem, da se hočem zaljubiti v Njega ki v sveti tihoti biva sam.

K\\\\\\\'mi v srcu je zanetil ljubezni svoje plam.

Ni pa gotovo da bi jo komu drugemu še darovala, sem skopa z njo, desiravno mi v prsih bije gorko srce za svoj narod za milo slovensko domovino ter hoče i želi žrtvovati vse moči le v korist in prospeh naroda slovanskega.

Kaj si misliš ko vendar še ne neham. Morda se Ti niti zljubilo ne bode vse prečitati mojo suhoparno črkanje in blebetanje.

Prosim Te pri prijateljstvu kojega gojiš za me odpusti – ne huduj se nad manoj – gotovo je prišlo vse le iz odkritega srca,

Vsaj Ti tako srčno želim in vedno hočem Boga prositi za srečo Tvojo.

Imam neko drugo prošnjo katero mi ja ne boš odrekla: Uniči te moje listine ter ne kaži nikomur veš nikomur!!!

Jaz pa Tvojih ne bodem, dejala v koš ampak jih bodem shranila ter imela spomin na Te.

Oprosti me ko Tvojemu pijaznemu vabilu ne morem slušati.

Ako ne pride kaj posebnega vmes gredo naši takrat na Dobravo in jaz bodem morala biti čuvaj in gospodinja.

Pri prvej priliki pa bodem tako prosta da, bodem pozdravila Te i cenjeno obitelj v mili Vašej domačiji. Ako bodem smela to vabilo tudi za, drugikrat vporabiti.

Prosim Te piši mi zopet kaj kmalo in veliko ter ne zameri moji kaligrafiji je mnogo pomot in kurja pisava.

Ne zameri! Oprosti! Odpusti!

Kaj ne dá?-!

Blagovoli /nečitljivo/ iz tujine

gorke pozdrave in poljube



od

Tvoje

odkritosrčne prijateljice

Polonice

f.d.M. Ne zabi me.

Bogom!