Dob, 2. 10. 89 Ave Maria!



Predraga!



Jako veselilo me je prijazno Tvoje pisemce. Prisrčna hvala Ti zanj! Vprašaš me, ako Te imam rada in ako sem Ti zvesta. Resnica je, da nij vse zlato kar se sveti, i tudi jaz Ti ne bodem z mnogimi besedami zagotavljala moje naklonjenosti do Tebe le toliko Ti rečem, da mi smeš vse zaupati i name se zanesti kod na Tvojo Te ljubečo prijatelico. Ko pa Ti to pišem mi pridejo v misel besede pesnikove

Die schönste Blume unseres Lebens

Entblättert in Vergänglichkeit

der Freundschaft droht sie nur vergebens

den diese in Ewigkeit!

Nadalje praviš, da bi rada vedela koliko sem stara: No tudi to željo Tvojo Ti iz srca rada spolnim. Bila sem rojena 9. svečana 1872 l. Torej sem stara danes 17 let. 7. mescev in 23 dni.

Dovoli! Koliko si ti stara? / : Ako Te s tem ne žalim!: /

Prišlo mi je iz spomina (pardon!) o katerih problemih sem Ti že v zadnjemu listu pisala. Toraj ako, danes kaj ponovim oprosti. Kofo in Zavodnick mi sedaj že skoro 3 mesce nisti pisali. Vsaj jima tudi ne zamerim. Sama veš kako je v samostanu vse strogo in redno, in dasa mann nicht einmal auf Leiben schreiben kann!! Und darf! Edino to je da me enmalo skerbi iti v samostan kuhati učiti; ker je notri taka »Koketeria« in pa vse drugače kod je bilo. Prejzvani pa ste istinito poklicani v to življenje kajti živite in goriti le edino zanj.

A – jaz – da Tebi odkriti povem nijsem zanotri kajti nimam tako dobrega poklica sem pa tudi preobčutljiva in zbega i razburu me svaka stvarica preveč.

Je že tako! Eden je k temu i eden drugemu poklican.

Nadejam se, da me bodeš obiskala kedar bodeš v istem času v Ljubljano prišla. Verjemi mi dragica, da sem sedaj tako sama i tu nočem imeti prav nobene prijateljice ker vem kako so prevarljive. Samota mi je kaj ljuba tovarišica desiravno nisem tako melanholičnega terperamenta vendar mi je zoperna marsikatera družba! Da imam le knjigo to mi dostuje v dušno razvedrilo v prostih urah, kateri se ve da imam malo, vsaj veš kako veliko je dela. Sedaj ko so dolgi večeri i nedelja ali deževno vreme! Pri nas sedaj že delj časa dežuje!

Le nekaj Te bodem prosila. Blagovoli mi naznaniti koliko si plačevala ko si se učila citre.

Sedajle mi je v prišla »Irma, Murgel? - !

Prosim Te odpiši mi kmalo in veliko.

Povem Ti tudi to da bodem šla v kratkem na Dolenjsko z atom. Veselim se videti lepo našo domovino bolj obširno i na Gorenjskem mi je že zelo znano, a Dolenjsko i Notranjsko nisem še vidla.

Sporoči čč. Tvojim staršem moj poklon.

Toraj. Na svidenje! na zdar! Zdravstvuj!

Pošilja Ti pozdrav i poljub

Tvoja zvesta prijateljica

Polončica

f. d. M.

NB Prosim naslov naredi:

A. V.

V Dobu pri Ljubljani :/

Je sedaj na Dobu pošta ne Domžale.

Oprosti radi pomot in slabe pisave! Pa vsej svi domači kaj ne?