Dragi!

Hvala Ti za pismo.

Ta bebasti »Brglez« torej res ne odneha, dok ne ohladi svoje jezice. Svetujem Ti, da dobiš čim preje kakega človeka, — morda gospoda Zaniera — naj upliva na Schwaba v tem smislu, da opusti nadaljnjo tožbo. To bi bilo za oba dela boljše in častnejše. Ako prideš pred porotnike, poslušati boš moral od tožitelja, odvetnika in sodnika marsikatero grenko, morda celó surovo.
Seveda boš lahko istotako reagiral, toda — svoje si tedaj že slišal. Dobodi torej res takoj posredovalca, ki naj vodi vse tako, da se bo videlo kot da dela samostojno, brez Tvojih inspiracij! Tem načinom se izogneš vsem sitnostim; počitnice Ti ostanejo neskaljene, tako da boš v miru in slogi lahko deloval za-se ali za koga druzega. V tem tožarenji pa izgubiš vse to. Ker je stvar taka, odnehaj — (saj iz egoizma!!) — tudi Ti nekoliko! Morda se zadovolji Schwab s kako izjavo, bodisi tudi v »Narodu«. Če n. pr. izjaviš s podpisom »Fr. Lisjak« v kakem »Poslanem«, da »dr. Brg.« ni dr. Schwab, ampak satirična karikatura, ter da obžaluješ, ker se more po nekaterih karakteristikah smatrati dr ja B. za dr Schwaba. Zato torej javno preklicuješ vsako nehote prizadeto žalitev napram dr Schwabu.

S tako izjavo ne izgubiš prav nič; dr Schwab pa — ostane der Blamierte.

Če pa tega nočeš, storim seveda vse, kar sem Ti kot prijatelj obljubil storiti. — Prekomoden sem, da bi se z veseljem udeležil take vesele vojne, a Tebi, le Tebi izpolnim prav rad to uslugo. - - -

Jaz pa sem videl takoj prvi dan Toporiša. Nalašč sem ga počakal, da ni mogel misliti, da se ga bojim. Nagovoril sem ga, odkrivši se globoko, da sem čul, da si domišljuje (sic!) nekaj, kar ni res. Seveda je začel takoj rezonirati, jaz sem se pa gromko (!) smejal ter krohotal, češ: »Dragi moj Janez, ki laboriraš na akutni najivnosti in domišljavosti!« In potem sem mu hladno prizor za prizorom dokazal, da nisem mislil njega ampak različne druge kolege. Seveda nisem tajil, da sem mislil v sceni gledé literature tudi, a ne samo na njega. Bil je radi mojih dokazov ves divji. »Tebi se itak ne more blizu, ker si rafiniranec,« je dejal ter zbezlal na Žabjek. Sedaj se pa vendar prav ceremonijelno odkrivava drug drugemu. —

To je tudi »Riesen-Hetz«! Kaj??! - - -

O izidu Matičnega zbora si itak čital. Če bi bil človek vsaj že sekundarij, pobil bi takoj Levca točko za točko. Tako pa —!

Volitve se vrše mehanično, ker je določeno že vse naprej. Akademik ne more v odbor, ker ni samostojen in neodvisen. Ko postanem doktor, urinem se — makar z intrigami — v vse te ljubljan. odbore, kjer bom delal, vsaj spočetka, principijelno opozicijo takim plesnivim starokopitnežem.

Moj roman sta poleg Levca kritikovala, oziroma hvalisala, še direktor Wiesthaler in prof. Zupančič. Oba sta uprav navdušena čestilca moja. Seveda tudi napak nista zamolčala. N. pr. sem nekje natanjko (à la Zola) popisal plesno toaleto junakinje Melanije. Prof. Zup. meni, da sem se s tem popisom »hotel bržčas prikupiti svojim ljubeznivim čitateljicam, kar pa ni — lepo.« Isti misli tudi, da je koketnost ljubice napram ljubčeku — »grda lastnost, ki je madež na idejal. značaju vrle Melanije.« Taisti meni dalje, da »ni spodobno«, da »popisuje g. pisatelj«, »kako teka Melanija po sobi — pred balom — v sami srajčici in šifonskem krilcu.« Da mi prešestva ni odpustil, je po tem prav razumljivo. — Wiesth. hvali moj »dijalog«, moje »vedno iz srede vzete scene« in »dovršeno tehniko«. Prešestnico seveda tudi pobija, pa pravi, da sem »idejalen fantast v — politiki«. Tako bom torej vse »popravil« v jedni uri.

Zupančičeva »kritika« obsega 4, Wiesthalerjeva pa 2 1/2 stranij. - - -

Podlistek v »Ed.« je spisal četrtošolec: Oskar Kamenšek v N. m. Več se pač ne more pričakovati od takega dečka. »Slavni« Flerin še kaj tacega ne skrpa!! —

Kaj je pa s tem prokletim »Sl. Svetom«?! Škandal!

Gaberščku sem pisal radi Tvoje ljubeznive ponudbe. —

Mladi literati so: Gangl, Cankar (Saveljev), Kette (M. Mihajlov), Škrjanec (Prokop).

Sedaj čitam franc. in švedske moderne pisatelje. Potem se spravim na italijanske in nemške; končno pa na ruske in poljske. — Upisal sem se (za 1 fl. na mesec) v Fischerjevo knjiž. posojilnico. Tudi Ti se lahko. Doboš v zabojčku kar 12 snopičev skupaj. Katalog obširen in gratis.

Na Kranjca sem radi Saxenburga čisto pozabil. Plačaj ga takoj iz Sušnikovega dolga, kakor tudi ruski kurz!! —

Le nahruli Sušo !!!! —

Sploh mu pa reci, da ga dlje ne morem čakati, saj sem 1 1/2 mesec molčal. Naj mi torej pošlje, jaz tudi nujno rabim za obleko. Torej le spomni ga! —

Prav lepo Te pa prosim, da pišeš dopisnico Milavcu, naj izroči Tebi takoj vse moje tiskane in pisane note! On ima tudi Vilharja. Pa nikar ne pozabi! —

S »Struno« in s punico imam jutri sestanek. Izleta radi dežja sedaj ne bo.

»Noč« povabi v — klet! Drugo bo že šlo. Opraviči me!! — Bolan sem res malo, ker sem slaboten.

Tvoje povabilo v Št. P. že izrabim prilično. —

Zdrav!

Tvoj
Fran