Dragi prijatelj!



Razočaranje je veliko! Zakaj ne prideš? — Zadnjič, ko je Dr. Prijatelj dvomil, da prideš že na veliki ponedeljek, sem mu že hotela to zabraniti, a spomnila sem se, kako se človek vedno zaračuna, kadar hoče kakšno delo zgotoviti. Tudi sem si mislila, da bo le razočaranje večje, če Te s sigurnostjo pričakujem. — Včeraj sem bila tako jezna name, da bi si bila najraje lase pulila, ker nisem Tebi karto pisala, kakor sem se namenila. Zdi se mi, da nisem več normalna, da me bodo kmalu morali dati »in Beobachtung« —- — —

Etbin je v Zagrebu pri strankarskem shodu. — Včeraj je veter metal dež v šipe, jaz pa sem z migreno ležala in pred vsakim sunkom vetra so se živci — še predno je uho kaj zaslišalo — napeli in krčili, da je bilo grdo in da me je ves život bolel. — Danes nimam druzega opravka (to se reče: ne morem nič druzega delati in misliti), nego čakati, da se odpro vrata in da vstopiš — — —

Pol ure je že čez 6 — in ni Te! Upanje pa, da prideš ob 9h ali 12h je jako majhno. — Mislila sem zadnjič, da bo veselje še večje, če Te ne pričakujem sigurno — a zdaj zapazim, da sem Te pričakovala in — razočaranje je zdaj veliko!

Če Te tole pismo še na Dunaju najde — prosim Te, telegrafiraj, s katerim vlakom prideš. In prosim, ne pozabi moj manuskript — pusti si ga takoj v kovček dati!

Upam, da se kmalu vidiva in ne samo za malo časa. Imava si menda pač dosti povedati.

Srčen pozdrav Tebi in Löfflerjevim!

Ada

Ljubljana, 20. aprila 1908