Dragi prijatelj!



Da si ne delaš nepotrebnih misli, Ti poročim, da mi je veliko boljše in da mirnejše gledam v bodočnost. A vedela bi rada, kako se počutiš in kaj počneš, da ne pišeš.

Obadva nisva računala z mojim naturelom — to je vse. Elementarno je prišlo čezme ... Zdaj sem najhujše že prestala in upam, da se mi s časom posreči, spraviti moj čut v mirnejši tir. Morebiti Te bom rada imela, kakor mati sina: vse dobro mu hoče — a nič ne zahteva — — —

Prosim Te, piši takoj — karkoli in kamorkoli — da le zvem, kako Ti je in kaj delaš.

Jutri — če vreme pusti — se peljem na Vrhniko. Etbin tudi.

Drugi teden za dva dni v Zagreb.

Prideš kaj v Dunajsko okolico?

Tebe in Štefko srčno pozdravlja



Ada



Na vrtu, 23. 8. 07