Dragi prijatelj!

Dolgo sem čakala, pa sem vendar dočakala. Hvala Ti za Tvoje pismo! V roke sem ga dobila seveda šele včeraj (v nedeljo) ob desetih zvečer, ko smo se vrnili z Bohinja.

Upam, da ne bodeš gledal toliko na mojo slovenščino, kakor na to, kar hočem na-štotrati. V tej nadi se predrznem pisati v Tvojem materinskem jeziku. Vrag vedi — še na mene je prešla tista Tvoja ljubezen do tega jezika. Samo — žal, da ga ne znam. Saj veš, da sem »miška« imenovana — pa si misli, da imajo miške svojo posebno slovenščino.

Rekel bodeš, da Ti pišem same neumnosti. Pa naj bo. Tako rada, kakor to pismo, pa že dolgo nisem pisala. Razveselilo me je Tvoje pismo, ker ne verjamem, da bi bil zmožen, v njem napisati le eno neresnično besedo. Torej si vendar zavzdihnil po Ljubljani — — in po nas in našem vrtu — — —

Kar se pa tiče drugega dela Tvojega pisma — Tvojega razočaranja i.t.d. — me je jako užalostil. Upam pa, da Tvoja nezadovoljnost ne izvira iz drugega, nego iz tistih prokletih materijalnih skrbi. Treba bo delati — to je menda vse. —

Si dobil rokopise in knjige? Moral bi jih bil 19., ko si mi pisal, že imeti. — Zakaj ni Tvoje sestrične blizu? —

Veš kaj — Isidor je pa res imeniten fant. Samo huda sem na njega, ker absolutno ni bil pripraviti do tega, da bi šel z nami k Kesslerjevim, če prav smo mu natančno razložili, da niso »Salonmenschen« v navadnem smislu. Peljal se je iz Boh. Bistrice naprej na Goriško, ker hoče še do druge nedelje »vandrati«. V ponedeljek nas obišče. Obljubil mi je v tolažbo, da mi prinese »tak velik« (popisal je z roko veliko kolo) »pušelc«.

Hodili smo v petek dop. iz Bistrice do jezera 5/4 ure. Tam v gozdu smo imeli »pik-nik«, na katerem bi bil imel še Teddi svoje veselje. Etbin je potem Demel-a bral, kar je bilo Isidorju zelo, zelo všeč. Posebno pesmi soc. vsebine so naredile velik vtis na njega.(»Prometheus« »Der Märtyrer« »Vierter Klasse«...) Pa tudi za erotične se ni ravno malo zanimal. Narobe! — Ko smo se še v restavraciji »St. Johann« (vse nemški ljudje — še postrežba!) s pijačo ohladili (Isidor seveda še s sladoledom) vesljali smo na ono stran dolgega jezera (3/4 ure s čolnom!), hodili smo do izvira Savice — deloma strmo — dobro uro. Tam gor je E. po južini na Is. željo zopet malo Demel-a bral. Velik »hec« smo imeli, ko je Isidor mene črez strme skale k vodi dol peljal, kjer smo z neko majhno papirnato vrečico — ki jo je bil dobil s cigaretami — vodo pili, pa od samega smeha dolgo nismo nič mogli. Še več heca pa smo imeli na večer v Bistrici (kamor smo se tudi peš vrnili), ko smo morali vsi trije v eni sobi spati, ker je bila le ena soba s tremi posteljami prosta. Is. je dobil k svoji postelji — kot spanjsko steno — velikansko dilo od nekakšnega »Tafelbett-a«, kakor jih imajo po kuhinjah. Legli smo šele ob 3/4 12 — zaspali pa nismo do ene. Dovtipi in smeh brez konca in kraja. Ko smo že po desetkratnem »lahko noč« z vso resnobo hoteli zaspati, oglasil se je še enkrat Is.: »Papa, začnimo se zdaj še o strahovih malo razgovarjat.« Celi ljubi dan smo se toliko smejali, da me je že vse bolelo. Etbin je bil naš Papaček, ampak mi dva sva imela dvetretinsko večino, pa ni mogel nič, če se je glasovalo za to ali ono. Pohvaljena sem pa bila jako, ker sem tako dobro korakala.

Huda sem bila nate, ker nisi bil z nami — da veš!

Na Bledu (soboto pop.) sem bila nekoliko razočarana. Soba je pač pripravljena, a ne zate in ne za O. Zupančiča kakor so Ti pisali, ker so vedeli, da itak ne prideš ... Gor imajo neko bogato Dunajčanko in njenega sina, v tisti pripravljeni sobi pa nekega grofa za Zimerherr-ja. Sploh pa se ona pogaja z raznimi kupci in kdor ji bo več dal, tistemu hoče prodat, ker ima tam zadaj gor še veliko »Baugrund«-a, pa si bodo še enkrat zidali. Mislila sem si, če bi ti res z Otonom Z. prišel tja — kaj bi tistega grofa, ki jim toliko plačuje, ven vrgli? Dol so sami; njen brat je bil tudi ravno na več dni tam, in vedno pride kdo iz sorodstva. Mudili se nismo dolgo. E. je šel skoz Vintgar v Dobravo na vlak, jaz sem pa v Bledu vstopila. Izstopili smo v Škofji Loki, ter še na soboto večer obiskali Gabra, tam spali, v nedeljo dop. Groharjevo sliko pogledali, pop. peš v Medvode; od tam z vlakom, v katerem smo Šventnerja in gospo dobili in še v Ljubl. v kolodv. restav. do 10h z njim na vrtu sedeli.

Zdaj poznaš celo našo turo.

Ali si že poslal »Naši Zapiski«? Kdaj in kje bo natisnen »Siromak Peter«? Prosim, opozori me na tisto, kadar bo; radovedna sem.

Ali si bral, kaj je Edinost (seveda iz Malovrhovega peresa) zopet prinesla o Tebi — in Narod ponatisnil? — Infamno!

Kako Ti je? Ali že hudo pridno pišeš?

Kaj bo s Tvojim potovanjem v Benetke meseca Augusta?...

Pozdravi Štefko prav lepo od mene in Etb.!

Lepo Te pozdravlja tista

Fakinka in Etbin.

Kedaj mi bodeš zopet kaj pisal? Zdi se mi — ne, kaj rečem — saj vem tako gotovo — da se mi bode prav kmalu zopet hotelo, Tebi pisati, Rada govorim s Teboj. Ne pusti me pre dolgo čakati — to je potem ravno tako, kakor da bi pozabil name. To pot vso hvalo Tebi! Samo ostani tako dober. Oh, Ti! Ne smela bi Ti na večer pisati. Saj menda veš, kako lahko postanem sentimentalna. Toži se mi po našem otroku. Poznaš ga in veš, kako je bil včasih neubogljiv in nespameten, pa smo ga vendar imeli radi. Zdaj mi je Tivoli in kavarna in koldv. rest. in vrt in vse — verleidet. Če pa pomislim na Ani in na Mici, bi najraje umrla. Že zopet se jokam. Ne morem nič za to. Zakaj nimam tistega finega Aninega obrazka in tistih živih Micijevih oči? Pomisli — če bi bili te dve združene v meni — — —

Ali če bi imela vsaj moč sugerirati, da je tako — — —

Kaj čenčam...

Piši mi prav kmalu.

Morala bom meseca Augusta vendar v Medvode ali tako kam.

Zopet sem imela migreno. V pondeljek sem začela to pismo, a morala prenehati. Torek bolna, včeraj smo marširali, da se naprej treniram.

Iskren pozdrav!

25. VII. 07