Čislani gospod!
Ko sva se bila tukaj lani ločila in ko ste odišli na Dunaj, ste dali nekako razumeti, češ, da ne boste več objavljali svojih pesmij v »Zvonu«. Vkljub temu Vas vabim najuljudneje, da ostanete tudi v novem letu sotrudnik in da pošljete čimprej kako pesem za »Zvon«.
Če stvar mirno premislite, morate sami priti do prepričanja, da nimate nobenega povoda ali vzroka, da bi ne sodelovali pri »Zvonu«.
Več ne rečem ...
Samo mirno sodite in objektivno ter prelistujte zadnje letnike »Zvonove« ... Zaradi tistega dostavka, ki sem si ga dovolil pod naslovom Vaše pesmi »Ob suši«, se jezite čisto po nepotrebnem.
Pesem je ostala nespremenjena in njen satirski duh ni ničesar izgubil vsled tistega dostavka, ki sem ga moral napisati, ker bi bil »Zvon« brez tega mojega dostavka pri Vaši
pesmi — zaplenjen*. Zaplembe nisem hotel riskirati, ker bi bil naprtil s tem tiskarni velike stroške!
Moj dostavek: »Kitajska romanca« je samo pesek v oči cenzorju, ker bi drugače mislil, da je Vaša pesem bogokletstvo in bi jo moral zapleniti — t. j. »Zvon« — po znanih paragrafih.
Mi pač ne živimo na kakem Bocklinovem otoku blažencev, ampak v čisto realnih razmerah, kjer vladajo gotovi zakoni. Midva, g. Zupančič, teh razmer nisva ustvarila…
Sicer pa je bil moj dostavek popolnoma opravičen, ker je znano, da Kitajci jako resolutno postopajo z maliki, če jim kake želje ne izpolnijo, takega trdosrčnega malika včasi vržejo tudi iz templja. To sem čital že zdavnaj.
Dovolj o tem! -
Pričakujem, da mi pošljete v kratkem kaj lepega.
Ne bodite hudi name, saj tudi jaz nisem na Vas. Srečno novo leto!
Z lepim pozdravom! Vaš Aškerc
*To mi je bil rekel tudi neki odličen in izkušen uradnik.