3

Velecenjeni gospod Aškerc!

Oprostite, da Vam šele danes odgovarjam na Vaše cenjeno pismo. Kar se tiče naše jeze, sovraštva in hude volje — res sem bil jezen in ogorčen, ker ste mi v kontroverzi res zabelili par prav krepkih, a če se vsega spominjam trezno in premišljeno, nisem ni jaz zaostajal za Vami, mogoče sem Vas celo izzval. No, bodi temu kakor že, upam, da me ne smatrate več svojim »osebnim sovražnikom«.
Kar se tiče delovanja pri »Zvonu« — pred veliko nočjo mi je nemogoče, ker sva naredila s Schwentnerjem tako pogodbo. Gledati moram, da izide v zbirki precej nenatisnjenih stvari, sicer ljudje ne bi knjige kupovali. O veliki noči pa pridem v Ljubljano in tedaj se dogovorimo natančnejše.
Glede poprave seveda ne morem ničesar reči, če je tako. A lani mi niste hoteli prinesti popravka neke sicer malenkostne stvari v pesmi. Tega Vam ne omenjam zato, da bi Vam našteval Vaše »grehe«, ampak, da pridodam glede te stvari nekaj svojih misli. Vi ste me zavrnili o počitnicah v tej stvari: »To so malenkosti — na besede, na posamezne izraze se ni vredno ozirati — samo da je celota nedotaknjena.« Tukaj zavzemam jaz popolnoma drugo stališče. Samo ena beseda lahko podere v poeziji ves učinek. Določena ideja ima zame neko določeno formo, brez katere sploh eksistirati ne more — popolnoma po Büchnerjevih naukih. Vsebina sama na sebi ostane mogoče ista, a v poeziji postane v drugi formi čisto drugačna. Odtod tudi težkoča prevajanja — tudi poezije v prozi. Če ne bi bilo tako, potem bi bilo pesmi, posebno kratke, kaj lahko delati ali kovati. Saj golih, suhih idej ima človek vedno na razpolago — a one emocije ni vedno v tebi, ki da tej misli edino prikladno obliko.
Kako se Vam zdi »Jug«? Po mojih mislih: nekaj moči, več volje, a največ nesramnosti.
S »Prešernovim albumom« ste se pa res postavili! Sicer je leposlovje — razen Vaše zanosne pesmi — jako plitko in brezpomembno, a razprave so imenitne. Najbolj mi ugajajo Copovega brata pisma. Novega »Zvona« še nisem videl, ker sem premenil kavarno, in v tej nas je premalo, da bi si ga naročili. Zanimala bi me tudi Ilešičeva brošura, pa kaj, ko sem tako daleč od vsega. Sedaj so mi naprtili še domače naloge, tako da bom za par mesecev primoran pustiti vso literaturo.
Letos Vam je lahko žal, da niste prišli gledat na Dunaj Úprke in »Mánesa«. To so vam dečki, ti Čehi! Kako zmagonosno so prodrli! V meni je skakalo slovansko srce! In sedaj se veselim razstave Segantinija. Nekoliko ga poznam že od prej, a zdaj se pokaže skoro ves. Človek bi pisal tudi o tem, če bi imel malo več tehnične izobrazbe, a kaj si hočemo!
S srčnim pozdravom Vam podajam roko čez doline in skozi tunele in Vam želim srečno novo stoletje, Bog daj, da bi jih še več dočakali!

Vaš
Oton Zupančič.
Na Dunaju, 14./I. 01.
XVII. Ottakringerstr. 11. II. III. 41.