Dragi Zupančič!



Najprvo se Ti zahvalim za Tvoje pismo in potem za Tvojo pošiljatev. Hotel sem oditi nenadoma odtod, a potem se je stvar spremeníla in takó ostanem tu še cele tri tedne. Dela imam polne roké in tako je celo prav, da se ne motim z večnim preseljevanjem.



O Tvojih pesmih hočeš da govorím? Jaz nímam zanje nikakih besed, ker od resničnega občudovanja ne pridem do malenkostne kritike. Najlepše pa so vsekakor: »Ti gizdava devojka Julijana ...« »Za temi okni zamazanimi« in pa »Brezplodne ure spet ...« To so pesmi, o kakoršnih doslej nísmo imeli pojma ... Jaz sodim tukaj »objektivno«. Sam záse, na tihem in na skrívnem moram priznati, da se vrnem časih od teh »opojnih« verzov jako rad k — Heineju in Prešernu. In Ti si prepričan gotovo tudi sam, da je treba jedino kakega Škrjanca, ki bi govoril o izključni in jedíno opravičeni poeziji forsírane in časih celó afektirane občutnosti. Očí, ki vidijo »dušo« in tragedijo v vsakem, na videz najneznatnejšem prizoru, utrudijo se napósled ali pa pridejo do tega, da od trepetajočih nijans ne vidijo surove celote. Zató Maeterlinckove drame níso drame — in če bi jih čital človek dalj časa ali če bi jih gledal več večerov zapóred, — postal bi nervozen in izprevídel bi jasno, da smo ali še vsi skupaj na prenizki stopinji, — ali pa, po Nietzscheju, — da stojímo vendar še nekoliko višje od teh pokvarjenih, hiperizobraženih nervoznežev, — Napósled, jaz slutim, da sem sam »jeden izmed njih« — a ti poznaš moje nágnjenje do trdnih korakov in jasnih očíj. Vrh tega pišem zdaj dramo in čitam Spinozo. Spinoza je človek takó jasen, takó kon- sekventen in kljub svojemu realizmu mirno idealen človek, — da me je nekako strah, ko ga čitam. Moral bi ga bil dobiti v roko prej kakor Emersona, katerega šele zdaj cenim, kakor se spodobi. — Svojo dramo Ti pokažem takoj, ko pridem v Ljubljano in polagam Ti že naprej na srce, da mi jo pohvališ, kolikor se bo dalo. Jaz tega potrebujem. A žalibog je takó vsakdanja, tako filistejska, da se boš moral silno premagovati, — Ti, senzitivna duša! Dà, napísal sem celo par ginljivih prizorov, ki so sicer zelo na svojem mestu a ki me kljub temu ženírajo. Tebi in drugim ljudém morda ne bodo v pohujšanje, — a jaz imam na svojo nesrečo takó silno razvíto humoristično in zabavljívo žilico, da me síli na smeh vsak pretresljívi vzklik. Kaj misliš, ali je to pomanjkanje »blagih občutkov«? — Jaz upam .... Toda na tak način smem vsaj pričakovati, da bo ugajalo moje delo gospodom od »dramatičnega društva«.



V resnici, dragi moj, jaz sem zaljubljen! Jaz sem zaljubljen v pravega angelja, — otroško, naívno dušico, ki imá predražesten obrazek in pa tó čudovíto, izvanredno lastnost, da me obožuje. Ali ni to kolosalno? Píšem ji vsak teden dvakrat dolgo pismo in njeni odgovori so takó originalni, takó božanstveno neumni, da sem razigrán od vsake besede. Jaz ne vem kaj bo iz tega. Najbolj sem radoveden, doklej bo stvar trajala, — do danes se še nísem naveličal. Predno mine, moram doživeti še nekaj lepih ur; — v Ljubljani, predno odídem na Dunaj. — Na Dunaj odidem namreč na vsak način in v to mi pomozi bog in »Jakob Ruda«. Ako bo poslednji le količkaj vreden, vzame ga Schwentner gotovo v založbo — 30 fl. mi je dal že naprej — in gledališče mi da tudi nekaj zanj. Takó bom morda do božiča preskrbljen; v tem času pa bom že spet napísal kako novelo ali kaj druzega. Kakor vidiš — jaz upam. Stradati pa nečem, — na noben način ne; navelíčal sem se tega. —



Da izdaš svoje pesmi, to je imenitno od Tebe. Jaz bi videl jako rad, kakó misliš razredíti svojo zbirko. Ne bodi neumen in ne meči stran svojih najboljših stvarij, — kakor je to Tvoja navada. Komú jih misliš prodati? Reci Schwentnerju; jaz sem mu enkrat opomnil o Tebi in ker nísem imel nikakega pooblastíla, samó takó namignil, da bi bilo izvrstno, ko bi jih hotel on založíti. Saj jih menda še ne oddaš prej, predno prídem jaz v Ljubljano; to se zgodi do srede septembra gotovo ... Komaj že čakam, da izgínem odtod. Tu je namreč strahovito dolgčas. — Kar mi pišeš o Murnu, me nič ne veselí. On je na najboljši poti, da postane literaren gigerl in občudovalec svojega lastnega brezdelnega talenta. Praviš, da so njegove pesmi krasne. To ní res; prečitaj jih še enkrat. — Ketteju sem pisal dvoje dopísnic, on pa filozofično molči; bogve, kaj mu manjka. On je moje največje upanje; s tako samozavestjo gre svojo pot naprej, da mu zaupam popolnoma, — kljub njegovim nekaterim pretíranim muham. Bog ga živi! —



Na nakaznici se je podpísal tudi Gregorka. Kaj dela tá dobra živalica? Reci mu, da ga prav lepo pozdravljam. Dolžan sem mu še pet in šestdeset soldov; povej mu, da naj še nekaj časa udano nosi breme svoje krute usode. Ali je napravil maturo? Jaz upam in gratulíram mu. Sploh pa mu lahko pokažeš to pismo, da ne bo treba dveh mark.



É, kolega, Ti tudi prevajaš? Kaj misliš, — ali ní to nežno delovanje? Kaj pravi k temu »Gregorka — Tolstoj — Gogol — Paul de Kock«? — Jaz sem predelal slovenski prevod Hamleta, — in v resnici, to mi ní bilo posebno zoperno; če bi imel človek opravka s samim Shakespearejem, bi se napósled celó sprijaznil s prevajanjem. — Ali poznaš Valenčiča? On ti je po duši soroden, — mlad fant z nedolžnim smehljajem in zaupnimi očmí. Če tá človek ne bo delal krasnih pesmij, naj gre spat moje kritično peró. Zdaj seveda misli, da mora biti afektiran; siromak je zašèl medte in med Ketteja in zdaj se vrtí kot kos papírja v vrtincu. —



Regali, čigar skrajno prisiljene, skoro odurno-nerazumljíve, a če se jih pogleda pri luči, jako brezpomembne pesmi so Ti že površno znane, — pisal mi je z Bleda dopísnico, pa ní povedal adrese. Ta resnični talent se je zdaj v neki temni jezi, v negotovosti in nezmožnem pričakovanju »nazaj potegnil«. Kadar ga vidimo spet na solncu, bo morda iz njega kaj lepega. — Da ne boš jezen, pošljem Ti tu dvoje pesmij iz »Sentimentalnega albuma«, ki ga dam o svojem času Aškercu. A povem Ti še enkrat, — v pesmih ní mene; moja stvar je noveleta, morda drama ... pesem ne! To prepustim Tebi in Ketteju. Jaz sem častiželjen človek. Vse ali nič. — Če se Ti ne bodo zdele preslabe, pošljem Ti jih še par, — ki níso ne boljše ne slabše od teh dveh. Jaz, — povem Ti odkrito in brez hinavstva, — ne dam velíko nanje. V prozi imam svoj značaj in svoje barve, — v verzih ne; in to, prijatelj, je veliko! — A bodi dovolj! — Iskreno Te pozdravlja

Tvoj stari

Ivan Cankar



Odpiši kolikor mogoče hitro! Najboljše takoj! Meni je do smrti dolgčas, — in govori veliko in daj mi še kaj pesmij! —



Prolog.



S črno gardíno zagrnil sem okno,

Masko ledeno vrgel z obraza,

Od razočaranja, od hrepenenja

Truden do smrti.



Stal sem na cesti le za trenotek,

Med harlekini v rdečih kravatah,

Polišineli v narodnih surkah, —

Prav tam na korzu —



Ali za bóga — jaz sem utrujen!

Kaj je ostalo v njih —? Róke so prazne

Ah razočarano, prazno je srce

In željno počitka!



S črno gardíno zagrnil sem okno

Masko ledeno vrgel z obraza —

Glej in zdaj vstajajo — tiho prihajajo

Sence iz groba ...



Davno pozabljene sence nejasne

Stopajo prédme z lahnim korakom

In na razpáljena lica polagajo

Roke mi hladne



Tiho boječe so zazvenele

Sentimentalne strune nad mano,

Mehki vijólični duh se je dvignil

Iz vaze nevidne ...

Oj tam nad tihimi gozdovi



Dviga se harfa od zemlje do neba

In moja roka se je dotaknila

Strune drhteče —



Rože na vrtu so dvígnile krone,

In zašumeli so temni gozdovi,

Zatrepetala srebrna koprena

Luninih žarkov ...



Slovó v parku.



Daj, da poljubim tvoj beli vrat,

Tvoje kipeče baržunaste laske,

Zadnjikrat, Anica, zadnjikrat.

Dvigni obrazek svoj, Anica,

Nagni glavo na mójo róko,

Da vidim še enkrat tvoj smehljaj ...



Nič ne boj se, — noč je v parku

In platane sanjajo,

Črne veje trepetaje

Tiho se priklanjajo.

Tam od daleč motni glasi

Jutranji odmevajo,

V hladni megli rosni listi

Strahom zadrhtévajo ...



Ali ti ní mraz, Anica?

Tvoje róke so tako hladne —

Stisni se k meni Anica ...



Tiho, ljubeče se zgrinja nad nama

Samotno jutro,

Kakor tresoča mehka roka

Boža po licih to tajno dihanje

Spečih rož ...

Stisni se k meni, Anica ...



Ali v parku je zašumelo

In od vzhoda prihaja dan,

Prsti rožni, trepetajoči

Dvigajo beli pajčolán ...



Pozno je, Anica, — bog s teboj!

Kadar odidem, ne glej za mano,

Ne stoj ob oknu, ko pride vlak,

Ne devaj, Anica, róke nad čelo,

Ne kliči me z rosnimi očmí ...

Glej, kaplje grenke so prišle do roba,

Do vrha napólnjen je kelih moj ...



Bog s teboj, Anica, — že zasijalo je

Rosno zlató nad platanami,

Lahke megle kakor v sanjah

Plavajo nad poljánami.

Bog s teboj Anica, — bog s teboj, solnce,

Bog s teboj, jasni veseli dan! —

Noč neizmerna se zgrínja pred mano, —

Vlak hití dalje čez rosno ravan ...



Toliko za danes. Anica je imé mojemu dekletu. A Ti, še enkrat, — odpíši takoj, — in potem dobiš še daljše pismo in če boš hotel, — več pesmij. — Ivan