Dragi!



Odgovarjam Ti pozno, — po Tvojem vzgledu; a ne jézi se zarad tega. Odlašal nísem iz lenobe, temveč iz tisoč druzih vzrokov. Zdaj imam opravkov takó čez glavo, da v resníci ne vem kam bi se dejal. Od samega dela časih po ves dan — postopam. S svojimi pesmimi si me jako razveselil; nikar ne govori zaničljivo o njih; če dvomiš o sebi iz hinavstva, tedàj to ni lepó, a če dvomiš resnično, tedaj je Tvoja razsodnost obžalovanja vredna. Ti praviš, da si prišel v svojih filozofskih razmišljanjih do zvršetka? Srečen človek! Jaz se mučim in mučim, a nísem še niti pri pričetku. Že iz Tvojih pesmij razvidim po priliki, kakó daleč si bil dospèl; ne bodi zadovoljen s tem; Emerson je tudi počíval tam nekje, a jaz mu ne verjamem več takó kot v prvem navdušenju. Vse to ní niti pričetek vsega. Če se hoče stopíti za korak naprej, pa imaš že zopet steno pred nosom. Dà, takóle v kavarni, pri cigareti in črni kavi, pozno na véčer — domišlja si človek hipoma, da je vse jasno krog njega, da mu leží na dlani jedíno pravilni, najsvetlejši sistem, čisto jednostaven in lahák, takó da se čudi, kakó da ní že prej prišel do njega. A vstani, — »zahlen« — deževna noč tam zunaj, mokra cesta, dolgočasni ljudjé — in ves sistem je pri hudiču; v tistem trenotku si zopet prepríčan, da se godí s Tvojo filozofijo prav takó kot z vsemi drugimi — življenje se ne dá zmašiti vanjo. Ali si čital kaj Spinoze?

Jaz sem preštudiral prvi del njegove etike, — zdaj pa nimam nobenega veselja več. Zakaj ne? V drugem delu je iztrganih 16 stranij! Druzega se pa tù v Pulju ne dá dobiti. Ta čas si torej pomagam s — sv. Avguštinom. O bog, kakó so vsi ti ljudjé trdni in samosvestni v svoji stvari. Da bi se bil morda v stanu motiti, to mu pride prav takó malo na pamet, kakor da bi dvomil o [e]ksistenci svojega nosa. Mene tá samosvestnost naravnost jezí in vznemírja. — Prečítal sem te dní z velikim zanimanjem Macaulayev essay o Baconu. Kakó ti pobíja Platona, njegovo filozofijo in njegove verne učence in naslednike! Stavi ga po pravici v popolno nasprotje z gospodom Verulamskim, ki je posvetil vse svoje stremljenje: »olajšavi človeških težav in povečanju življenskih ugodnostij«. To je njegov zadnji smoter. Da bi mogel biti kje še kakšen višji, — o kakoršnem govoré Spinoza, Emerson, Maeterlinck etc. —, o tem ne sanja; ne on sam ne Macaulay, ki se imenitno norčuje iz »propovednikov čiste čednosti«. On pravi: Platon je streljal v solnce, ter ga seveda ní zadel s svojo puščíco; Bacon je méril v dosežno točko, ter je zadèl natanko v črno. — Za bóga, meni se zdi, da bi kljub temu rajši streljal v solnce. —



Zadnjič mi je pisal Regali. Odgovoril mu še nísem. Poslàl mi je tudi nekaj pesmij. Jaz bi mu skoro ne povedal rad naravnost, da mi jako malo ugajajo. A treba bo kljub temu, ker gotovo že pričakuje mojega písma. Res je, on imá neizmerno več poetičnega duhá, kakor večina naših patentíranih; a on ne vé neke stvarí, katero je skoraj smešno opomniti: — kakó se namreč pesmi »delajo«. Če si čital njegove pesmi, boš to stvar razumel; a kakó bi jo njemu jasno razložil, to mi ne pride hitro na misel. Kadar hoče napraviti efekt, se večjidel osmeši. Kakoršen je zdaj, je jako sposoben, da spravi »dekadenco« v slab kredit.



Z mano ne gre nikamor naprej. »Jakob Ruda« počíva — brez zadnjega prizora. Ako bi imel denarja in časa, spísal bi zadnji dve dejanji še enkrat. Posebno pa konec, ki je črtan že trikrat. Da je sposoben za naše občinstvo in za naš oder, o tem ne dvomim. A zame ní in morda bi tudi zate ne bil. Kar je na vsem kolikor toliko dobrega, to je ekspozícija in nekatera mesta v drugem in tretjem dejanju. Prvo dejanje sem spisal najhitreje in zató je morda tudi najbolje. O mnogih stavkih bo sodil Govekar, da so »cankarijade«; a to so jedíne besede, v katerih sem povedal res kaj svojega. Vsebína pa je takó navadna in plítva, da me je strah. Ulogo neke mlade punčike sem izdelal z veliko ljubeznijo. Jaz sem namreč zaljubljen in dal sem ji lepo ime — Ana. Njí na čast sem si privoščil koncem ekspozícije solzen efekt in pa za vse stranske osebe — srečen zvršetek. Ruda se usmrti sam, ne na odru seveda. — A jaz Ti govorim stvareh, ki jih ne poznaš. Čital boš v Ljubljani. — Regali Ti je menda pokazal eno mojo pesem; piši mi nekaj besed o vseh treh. V Ljubljani Ti pokažem morda še par druzih.



Povej mi: kaj pa je s tem Kettejem? Ali si vidva nič ne dopisujeta? Jaz sem ga interpeliral, pa se ne oglasí; daljšega pisma torej nečem riskirati. — Ako čakaš s svojimi poezíjami name, tedaj nikar več ne čakaj. Pred 1. okt. me skoro gotovo ne bó. — Govékar me je pripravil na to dobro mísel, da naj izdam svoje vinjete. To bi bilo res dobro. Jaz polagam nanje velíko večjo vrednost, nego na svoje pesmi. Vseh bi jih bilo kakih dvajset, Nekatere so malo daljše; dve ali tri še niso izšle v »Narodu« in té so po mojih mislih najboljše. Dal bi zraven tudi »Julijo« iz »Mladosti« in »Ti s. s. kriv!«. — Kaj misliš? — In veš kaj! Ako res želíš, da vidim prej Tvojo zbírko in ako se Ti mudí — pošlji mi jo v Pulj. Če nímaš mark — é, to boš že dobil! Zavij v papir, preveži s špagatom in zapečati; kupi poštno sprémnico in daj kot pakét; stane vse skupaj 30 kr. — Če je Govékar v Ljubljani, povej mu, naj mi pošlje nemudoma kaj nemškega ali francoskega; predno odídem odtod, moram dobíti iz Ljubljane najmanj še 20—50 fl. — Sploh pa interpeliram še danes tudi Schwentnerja, če bo hotel ali ne! —



Z bogom tedaj! Pozdravi Regalija!



Tvoj prijatelj

Ivan Cankar



Odpiši takoj!

Sédi še ta hip in vzemi pero!! —