5./1. 98.

Baš sedaj sem bil z Dergancem skupaj. Zadnjič sem imenoval med onimi, ki nekaj razumejo, tudi njega. Danes tega ne morem reči. On sodi o umetnosti kakor vsak trgovec; on ne pozna individualnosti, duše; zametuje vsako posebnost kakega umetnika in jo imenuje bizarnost ter »Originalitätssucht«. Baš preden sem prišel z njim skup, sem prečital v »Mladosti« članek o Vereščaginu in videl, da je mnogo mojih misli, rekel bi, iz moje glave prepisanih. Celo o fotografiji, o kateri sem Ti sinoči pisal, je notri. Ko sem isto opomnil Dergancu, rekel je, da bode sploh fotografija nadomeščala umetnost, ko se spopolni – da se potem ne bode noben slikar več trudil dolgo let nad eno sliko – ampak samo fotografiral. Pokrajine ima tako v naravi – za žanr ali zgodovinske slike pa bode sestavljal skupine in jih fotografiral. In to bode izpodrinilo vse slikarstvo – kajti namen slikarstva je popolnoma, do pičice nam predočiti to, kar vidimo …
Rekel mi je, da sem jaz vedno pijan. To me je veselilo, kakor Tebe sodbe Tvojih kritikov.
Tukaj pa je Kraigher, fin dečko, ki piše krasno prozo. Vesel ga bodeš, ko ga spoznaš, kakor sem ga vesel jaz. Poslal je nekaj v »Narod« pod imenom Jamec, ki je sprejeto, kakor smo čitali v zadnji listnici. In v njem ni niti malo filistra – bodeš videl!
»Zvon« in »Dom in svet« sem videl tudi danes. »Zvonova« oblika mi ugaja, zlasti vinjeta nad uvodno povestjo je krasna. Ellerjeva pesmica bi bila jako ljubka, da je – razen v zadnjem verzu – oblika bolj okretna. »Izmail« me je razkačil. Poslal sem ga v sili – a pod drugim imenom, ta prekleti Lampé pa zapiše Gojko – čisto samovoljno. Sicer je pa kljub vsem tiskovnim in drugim hibam boljša kot vse Medvedove; a to je slaba tolažba.
Tu Ti pošiljam nekaj pesmi, katere sem naredil tu. Prosim Te, povej mi o njih svoje mnenje. Jaz sam mislim, da sem nekoliko napredoval. – »Velikonočne sonete« (v drugi številki »Mladosti« izidejo) smatram za najboljše, kar sem sploh kdaj zložil. Situacija je čisto resnična – vse je bilo ravno tako. Poleg njih mi ugaja najbolj »Vihar«. Za »Pepico« mi je sploh žal, da sem Ti jo napisal, no imej jo. »Ob prenosu itd.« ima vse polno slabosti, a nekoliko mi le ugaja; vsaj ni taka, kot so druge prigodnice. Tak črn pojem o Rusiji sem dobil iz Brandesove knjige »Aus dem Reiche des Absolutismus«. Očitalo se mi je namreč, da je prečrn — a jaz mislim narobe. Vladni sistem ni ruski narod in ta je krepek in silen.
Med Rusi je Čehov najbolj moderen. Skoro vsak list je že prinesel kaj od njega ali o njem. V »Zeit« je bil kratek, a precej dober članek o njem. Karakterizira ga nekako tako: on piše popolnoma objektivno — vse njegove osebe so mu objekti, za katere se samo zanima, a ne vnema. On jih riše take, kot jih je videl, ne da bi kazal kje svojo simpatijo ali antipatijo. V tem, pravi tisti članek, je Čehova moč in njegova slaba stran.
Med Nemci je izdal svoje poezije Levetzow, katere hvalijo vsi listi, katerih pa jaz nisem čital. Zložene so v prostih ritmih — mislim vse. Hvalijo — Björnson – tudi Mio Holm: »Mutterlieder«. Knjigo sem videl v izložbi — vnanjščina krasna. Dve njeni pesmi sem čital že v »Simplicissimu«. Bili sta lepi.
O Parizu Ti bodem pisal le malo. V »Wiener Rundschau« sem čital pod naslovom »Monmartre« o nekem modernem bohémienu Jehanu Rictusu. Tako nekako: Čital je pesem
človek s krasno Kristusovo brado — Jehan Rictus: »Onemogel, obupan tava bednik po ulicah, z izmučenim, bledim licem... A glej, pred njim stoji Kristus, poln usmiljenja, po obrazu razlito sočutje s siromakom... Ta pa se hipno zdrzne: v zrcalu je spoznal samega sebe...« Ne glej, prosim Te, na to, kako sem Ti jaz povedal to, ampak misli si, kako krasna pesem mora biti to. In to se je čitalo v nekem neznatnem lokalu na Monmartru, kjer se poraja, kot piše »Wiener Rundschau«, moderna francoska narodna pesem — bohémieni jih čitajo in drugi dan se pojo po pariških ulicah. Pa poskusi pri nas kaj takega!
Letos sem čital tudi prvič Zolaja. Popolnoma me je pridobil zase. On pohujšljiv! Veselje do življenja, do dela, ta nauk sem čital jaz v njem in to naj bi bilo narodu škodljivo čtivo? Čital sem tudi nekoliko Maupassanta. Življenje, kakršno je, z vso nizkotnostjo in navadnostjo je vzvišeno, polno poezije — to je deviza Maupassantova in sploh vseh velikih umetnikov, od prvega početka poezije pa do najnovejših časov.
Pa naj bode dovolj. Vem, da si se nasitil mojih čenč.
S srčnim pozdravom ostajam
Tvoj Oton.

P.S. Odpiši mi kmalu! Zlasti Tvoje mnenje o poslanih
pesmih bi rad vedel. Zdrav!

VELIKONOČNI SONETI

I.

Pred božji grob pokleknil sem kristjan.
Medló, glej, lučke se leskečejo...
Uboge duše tak trepečejo,
pogrezujoče se v obup temán.

O duša moja — vgasnil tvoj je dan.
Tvoj zadnji svit valovi mečejo
po burnem morju... In rjoveče jo
pogoltne kmalu hladni ocean...

Pred mano Berta. Njeno glavo mirno
kostanjevi lasje obkrožajo
lahnó spleteni. Žarki božajo

v razkošju tihem žametni obraz.
A njeno sŕce, njeno sŕce verno
se pogovarja z Bogom isti čas.

II.

Prižgal si plamen mu resnice čiste,
a narod te je sramotil in smešil.
»Častimo te, hvalimo te, o Kriste,
ki si s trpljenjem svojim svet odrešil!«



— Odpuščam vam, ki mi prelili kri ste! —
Kedó je tebe v uri težki tešil?
»Hvalimo te, častimo te, o Kriste,
ki si z ljubavjo svojo svet odrešil!«...

— Kaj nad dobroto néba obupavaš?
Kaj po temini in po blatu tavaš?
Glej — tudi zate kri od tod je tekla! —

Ves okrvavljen, bled je stal pred mano
in kazal je na prsih črno rano...
O sŕce grešno — trje si od jekla...

III.

Kako je poln kristjanov temni hram!
A on leži razpet na križu tam
in množice se tja pomikajo,
z molitvami se mu dobrikajo.

»Odrešenik svetá, pomagaj nam!
Brez tebe ne vemó ne kod ne kam...
Češčena si...« pobožno sikajo
in svetih ran se mu dotikajo.

In vstala je in šla. In jaz sem vstal.
Nad križanega se sklonila je,
poljub na ustna mu dahnila je.

Gorák je še igral na njih, sladák,
a jaz sem šel in sem mu ga ukrál
in odhitèl sem — Juda II. — v mrak.

___
VIHAR

Divje polje duša moja,
sili daleč daleč... k tebi,
Albertina.

In oblaki hudourni
in vetrovi šumni, burni
dušo mojo spremljajo
k tebi, Albertina.



Okna so zažvenketala,
vzgánile so se gardine,
luč na mizi je vgasnila:
duša moja plánila je
k tebi, Albertina.

Ti si moja, ti si moja!
Kaj trepečeš? — Ti si moja!
Daj, napolni vnovič čašo;
da se peni, da iskri se. —
Vriskajoča duša moja
pije jo na dušek ves.

In pijana spet se vrne
ven, v viharja črno grozo
in pijana blodi z vetrom
nad šumečimi lesovi,
nad bučečimi valovi
prosta, prosta!
____
PEPICA

Tu, glej, tu
rasel je mak
rudeči, žareči,
in tu se slak
hrepeneči
je vzpenjal v zrak.
In tu, glej, tu
v zeleni lopici,
na hrastovi klopici
naju duši kipeči
spojil je poljub sladak...
Po mizi je plesal
sončni žarek z mušico
polko français,
a pred hladnico
se mokri je murček otresal,
ker sva ga bila polila
s korcem mrzle vodé...

A zdaj je mrak.
In midva molčé
si sediva nasproti... .
Tvoj mož pa prihaja po poti,
po pleši mu zvezde bežé...


OB PRENOSU KOSTI KOPITARJEVIH IN VUKOVIH,
15. OKTOBRA (ALI KDAJ)

Kandelabri goré
s plameni bledimi,
a tamkaj na sredi mi
počivata krsti dve.

Svečeniki obkolijo
ovenčani krsti,
po obredu, po vrsti
za véliki duši molijo.

Utihnite, utihnite!
Vsaka vaša beseda je kamen
in — vsakega rad bi zagnal vam nazaj...
Ah — hvala bógu — »Amen«!

In Grki zaplakajo,
kot duhovi, blodeči
po tèmi, nesreči.

A Rusi čakajo.

In njih čas je prišèl
in njih glas zazvenel
nad obraslimi je gomilami
z neznanimi, krepkimi silami.

To je pesem trpljenja,
a ne obupa;
ona neče strupa,
ona hoče življenja!

Oj stepe tihotne ve, širne,
oj stepe ve nedozirne!
Kdaj mègla z vas gosta izgine?
Kdaj vaše širine se vzradosté
in poklonijo žarkom se sončnim,
ko — strunam enako — življenje vzbudé
nad vašim molčanjem brezkončnim?





»Oj pošlji nam biserni dan
in njega radost
in njega prostost,
ti véliki car, gospodar!«

Milijoni, milijoni
roké iztezajo,
sezajo,
krepené
v luč iz teme...

In vse te roké
naj žilave, krepke omahnejo?
Zakaj tvoj ukaz ne pokliče ne
na delo jih živo, marljivo?
In vse te moči nakopičene
pozabljene naj, neizrabljene
v kipenju mladostnem izdahnejo?