Velecenjeni gospod Govekar!Pozabila sem Vam zadnjič pisati o dveh rečeh.1. Vaša povest je popolnoma prav logična, Ivanu piše ves čas Ciril. Ciril je v vsej povesti Franjičin; Tone se pa usmrti. Naj bo Vidic Ciril ali Tone – to je – naj se zove takó ali takó je pač isto, kaj? – Druga številka, upam, da bode imenitna in da se ne bodo spodtikali; –2. Oceno Tav. spisov – dolgo – prejela sem od nekod se Štajerskega, ali bi Vi bili jezni, ko bi to vporabila v 3. št.?Ljubeznivi g. Göstl mi je pisal jako ljubeznivo dolgo pismo in on je edini, ki mi je rekel, da ménite prav, ako pristopite k Narodu. Pisal mi je da Vas zdravilstvo ne veseli in da bi Vi bili morda nesrečnejši od pacjentov zato, da je boljše, ako stopite k listu.No, jaz kakor ženska, privoščim Vašej Minki skoro srečo, zato pa le to storite kakor Vam veleva srcé – težko je poslušati razne glasove, to izkušam sama. Kjer koli so bodi, želim Vam vso možno srečo!Nocoj sem uredila spise za 2. št. Koliko različnih glasov mi je došlo o prvi – najslabši od moje simpatije – Vidica! On je prestrog, še mnogo strožji od Vas. Da Göstlov članek ni Bog ve kako nov in ,,finˮ to ve menda tudi Göstl sam, a da je primeren za ,,Slovenkoˮ to mora vedeti tudi poredni Vidic. Neslan pa človek ni – protestiram na ves svoj glas! In te ženske! Prav vesela sem jih, res da. – –Kranjsko Vas je prevzelo popolnoma; na Dunaji ste mi pisali češče, no saj Vam ne zamerim, tam ste blizo nje dihate isti zrak nesmisel! – istega zraku ne morete dihati dva, kaj? V svoji zaljubljenosti in sreči ne rabite vendar prijateljev in ,,Slovenkeˮ!Srčne pozdrave Vam pošiljaudanaMárica
KORESPONDENCA
Faksimile tega pisma še ni na voljo.