Velecenjena gospica!

Oprostite mi, da Vam nisem odgovoril na Vaše pismo in na dopisnico! Imel sem dela v izobilji, pa na sobotnem plesu »Matice Glasb.« sem se nekaj prehladil, da se mi ni ljubilo nič. Odgovarjam Vam torej kar na dve pismi:
Če bi poznal kdo vso literaturo vsega sveta ter bi govoril vse jezike, bi zato vender ne bil resničen pesnik, ako bi se pisal g. Trinko! Nasprotno pa ni z[n]al Hans Sachs niti dva jezika dobro, in vendar je zapustil nekaj takó izvrstnih pesen, da ga je slavil in opeval celó Goethe, ter je spisal nekaj toli originalnih igric, da igrajo iste celó dandanes na dvornem gledišču. Omika, jeziki, poznanje literatur ne stori nikogar pesnika, nego le prirojen genij, katerega mora pod pirati poznanje življenja, pa razčiščen, celó instinktiven ukus. – Trinko je torej prav lep gospod in vse slave vreden rodoljub, a pravi pesnik ni, zlasti pa ne pesnik originalnih in važnih velikih idej. –
Da Vas napadajo radi »Slovenke« – in celó radi naranč – ni čudno; saj so Slovenci neka klasična zmes velikomestne moralične pokvarjenosti in filisterske bigotnosti. Huda sodba to, kaj ne? – a pretirana ni.
Enkrat ste me napadala, da »V krvi« ni pisan po resnici domači. Nu, glejte, sedaj imamo zopet v Lj. dva uprav velikomestna škandala; »Salon Taschl« št. 2., kjer so »občevali« s 13 letnim dekličem – doktorji, kupci, oficirji in – – 3 duhovniki.
Na pripravnici pa je zlorabil neki nemški profesor lep izbor lepih a slabih učenk!!! –
Če bi Vam hotel našteti v Lj. vse kvartete, ki žive à la Goetheja junaki v »Wahlverwandschaften« ali à la moja Pajkovka ... huj, pošlji bi mi prsti!! –
In vendar se očitno zgražajo najbolj taki le nad vsako svobodnejšo besedo, ki niti grda ni!!! – Oj, to hinavsko svetohlinstvo! ! –
Jaz sem velik grešnik, a to priznam tudi javno; nù, naše Ljubljanke in Ljubljanci so kar črni in gnili od samih sodomskih perverzij; vendar pa letajo dan na dan k mašam, za procesijami, k pridigam, zavijaje svoje lažnjive oči v božje razpelo skoro z isto zamaknjenostjo, s katero so prav pred 1/2 ure gledali nekje drugej nekaj druzega. – In v tem so vsi jednaki: stari in mladi, možki in ženske.
Vi ste idealistka, vem, ki sodite svet po sebi in po nekaterih dobrih eksemplarih. A kdor živi veliko mej svetom, kdor zaide mej vse kroge ob vsaki uri, tak vé, da imam prav. To more seveda le možki, ker Vi, ženska, bi se že s samim opazovanjem kompromitirala. –
Prosim Vas, da »Triglav« naglo završite. Rekel sem Vam sam, da ni nič vreden; morda Vam napiše kdo kaj krasnega.
Vidic mi je pisal, da mu »Sl.« »kar nič ne imponira«. Čudak! Tega »Sl.« niti ni nameravala, saj je namenjena ženstvu, ki hoče skromnega in razumljivega gradiva. Nù, Vidic vedno više nos, tudi nad »Zvonom«, dasi – sam ... nù, saj poznate naše kritike! – Pomiljujem!! – Ljudje, ki najmanj znajo in le druge kopirajo, taki so v kritiki najoblastnejši – iz zavisti. –
Le neustrašena ostanite! »Zora puca – bit če dana!« Na ženske kritike se ne zmenite nič! – saj ne razume nobena nič !!! – Ostanite neodvisna in samostojna, saj ste že s svojimi spisi pokazala, da imate ukusa in duha več, nego vse ostale skupaj!! – Pa gdč. Mankoč počasi uvedite v uredništvo! Vi je pa pustite l. 1898. Škoda Vaših močij in Vašega časa !! –
Tisto kritiko le objavite; meni je še ljubše!

Zdravi!
Ves Vaš
Fran