Velecenjeni gospod Aškerc!
Hotela sem Vam pisati kaj gotovega, določnega, zato sem čakala, da se za kaj odločim.
Fogazzaro mi jako jako ugaja, ker je tako fin pisatelj. Prej sem čitala vsa njegova obširna dela, sedaj sem prečitala dve knjigi njegovihh »Racconti brevi«, toda za nas nisem mogla najti nič primernega, osobito zato ne, ker rabi v teh svojih malih biserih venecijanski dijalekt pri nekterih osobah, kar daje spisom poseben kolorit. Pisatelj, ki bi ugajal Zvonu, bil bi D'Annunzio, ali ta tudi nema ko le malo kratkih stvari, katerih vrednost – kakor vrednost D'Annunzijevih del sploh – obstaja v prekrasnem jeziku. Izmed modernih pregledam, ali ima kaj Verga, Serao, Castelnuovo, Panzacchi in nebroj drugih, katerih dela imam tu zaznamovana.
Zato Vam torej nisem pisala, ker sem bila v vednem iskanju in čitanju, kajti nečem prevajati tako, kakor so prevajali sotrudniki meni za »Slovenko«, ki so začeli pisati, kar jim je najprej prišlo pod roke, ne mené se zato ima li spis kaj vrednosti ali ne. Ako kaj prevedem, mora biti kaj krasnega, finega, umetniškega, vredno truda. Iz italijanskega je težko prevajati na slovensko, ker so Italijani polni lepotičja in rožic. Za junsko št dobite gotovo kaj, obečam!
Za Chopena kadar je, ako hočete lehko izpustite da je iz ruskega, kakor ni bilo pod Grigorovičem tudi nič zapisano, dasi je bil spis preveden prav tako iz Njive.
Da ste mi zdravi in da Vam Zvon lepo uspeva, želi
udana
Maricá