Draga moja Zofka!

Kakor z veseljem razvidim iz Tvojega pisma, Te zapušča mora, ki Te je trapila in postajaš zopet vedrejša. Moj obisk torej izlahka odpade. Da Radenci niso kratkočasni, mi je itak znano. Hodila sem po tistih krajih s Klemenčičem, ki je bil tamkaj v bližini doma. Pa Ti itak nisi šla tjakaj iskat zabave, ampak zdravja. In tega si, kakor vidim, našla. Zato čez Radence nobene zle besede več.
Slutim, da je Maša tvoja največja rana. Mislim, da je za obe dobro, ako nista preveč skupaj, ker se morda druga drugo mučita. Poskrbi zanjo, kakor najboljše veš in znaš, ostalo prepusti času in dobrotni usodi, polagoma se vse lepo uredi. Rada bi jo spoznala, da bi se prepričala, da si Ti domišljaš stvari, ki niso. In lepa je, praviš? To je velika reč, lepota! Praviš, da ne zahajaš nikamor, da bi ji izbrala moža. Že zato bi bilo dobro, da bi jo dala v kako vzorno družino, s katero bi prišla med ljudi. Sicer pa stvari ni treba forsirati, saj je še tako mlada. – Mira je kar najboljše spravljena v Škofji Loki; tam naj doštudira in dozori, vse drugo pride ob sebi.
Kar mi pišeš o svojem možu, mi je zelo všeč. Bogu zahvali, da ni romanitik, ki bi v sedanji silni borbi za obstanek ne bil kos nalogam vsakdanjega življenja in bi Vas vse skupaj ubijala beda. Saj imaš dovolj drugih možnosti, da tudi duši daš, kar je njenega. Žena, ki ima skrbnega, uporabnega, značajnega moža, naj si ne želi – oprosti banalnemu izrazu – ptičjega mleka. Ali veš, kako neizbežno pusto in klavrno je vdovi, ženi, ki nima krepkega oslona.
In s tem prehajam nase. Da Ti je bilo biti le mesec dni vdova kakor sem bila jaz osem let, sama samcata, brez svoje druge polovice, s katero človek šele tvori enoto, celoto – gotovo ne bi mi svetovala resignacije. Lepo govoriš o idealni, netelesni ljubezni, kakor so jo gojili in opevali razni geniji. Toda, draga, priznaj, da so vsi ti možje gojili tudi naravno, realno ljubezen, da so poleg svojega ideala imeli žene, pri katerih so iskali in našli tisto, kar je narava določila kot izraz in smoter ljubezni med možem in ženo. Mož, ki ljubi samo eno ženo, žena, ki ljubi samo enega moža, bosta iskala iskala drug v drugem polnega zadoščenja, ne samo duševni simpatiji, ampak tudi telesnemu teženju po združitvi. To je prav, da je naravno; odpoved brez globokih socialnih razlogov se mi zdi nemarnost in pregreha. Priznam pa, da ima družba pravico zahtevati legitimno obliko za ljubezen, tj. Pravnoveljaven zakon. Seveda pa ima potem tudi dolžnost, da odpravi nesocialne ovire za sklepanje zakonov, ovire, kakor je npr. celibat kat. duhovščine (ali vdovski celibat pravoslavne). Priznam, da daje neizpolnjena ljubezen duši spoznati vse radosti neba in vse bolečine pekla, da je zato za umetniške genije silna vrednota. Toda za človeka ob sebi je nesrečna ljubezen vseskozi zgolj nesrečna, izguba, zlo, ki prizadetega samega osiromašuje in nikogar drugega ne obogatuje. Seveda velja to le za slučaje resnične, velike, strastne ljubezni, ki ne najde v ničemer drugem utehe oziroma, ki ji ne zapirajo vrat do izpolnjenja večni zakoni. Ne prešestvuj, ne postavljaj v svet bitij, ki bi nosila v sebi prekletstvo Tvojih grehov itd. Odpoved v takih slučajih je neizbežna zapoved in plodna, zaslužna žrtev. Celibata katoliške duhovščine pa ne štejem semkaj. Cerkev je postavila to zapoved bolj iz špekulacije na svoje zunanje interese nego iz želje po zveličanju duš. Ne, celibatu ne priznavam večnostne veljave, tem manj, ker ubija srca in duše, ker osiromašuje toliko žena. Ne rečem, tudi celibat ima svoja aktiva, a pasiva so vsekakor znatno večja.
Še nekaj! Praviš, da postane ljubezen v zakonu sčasoma banalna, vsakdanja, materialna. Ljuba moja Zofka, iz najglobljega prepričanja, izhajajočega iz izkušnje vsaj v enem delu, Ti naj najslovesnejše zagotavljam, da je najbanalnejša ljubezen – ampak ljubezen mora biti, zvesta in udana, - še vedno neprimerno svetejša in plodnejša nego najidealnejša, najsilnejša nelegitimna ljubezen. Tako ti še enkrat pravim, bodi hvaležna usodi, ki ti je naklonila življenje ob skrbnem, poštenem možu, a njega upoštevaj in ljubi.
Da bi jaz mogla imenovati moža tistega, ki ga ljubim! Tako neizrekljivo, obupano ljubim! Ti, se mi zdi, to moje čustvo podcenjuješ, ne pojmiš, ker mi šteješ leta. Toda, draga, živela sem osem let pravo asketsko življenje, otrok sploh nikoli imela nisem, sploh se ob bolehnem možu nisem izživela, razen tega me je varal in vedno mi je v srcu živelo prepričanje, da mora moja prava, velika ljubezen še-le priti. Leta so pri tem šla mimo mojega srca neopaženo, zame enostavno ne eksistirajo: ljubim z vso silo polnega, neizčrpanega srca. Telo? Sveže je še in prožno in polno težnje po sladki omami. Ako se lepo oblečem in me oživlja srečna zavest ljubezni – tedaj vem, da izgledam čisto mladostno, da mi morajo zavidati 20 let mlajše ženske. Neštetokrat sem že slišala, da sem kakor dekle. In se dejansko tudi počutim mlado, nekako brez vsake dobe, večno mlada. Taka sem tudi v ,,njegovih\'\' očeh, ki je 3 leta mlajši od mene. Z eno besedo: to mojo ljubezen moraš vzeti povsem resno, krvavo resno! Nisem je iskala, ne bi si bila sama usodila niti pomisliti nanjo; prišla je nepoklicana kakor usoda. Naj bo blagoslovljena! Lepšega in slajšega ni nikdar občutilo žensko srce, nego sem občutila jaz, ko sem prvič naslonila glavo na njegove prsi. To sploh ni bila več zemska radost, ampak rajska. Taki trenutki so utrinki večne sreče, ki se pa ne ponavljajo. Poslej sem užila poleg kratkih sladkih trenutkov morje bridkosti. Če bi se mogla poročiti in doseči naravni izid silnega doživetja! Tako pa se mučiva, beživa drug pred drugim in neodoljivo teživa drug za drugim. Pri tem večni strah pred ljudmi. Kako grenka je ta moja ljubezen in kako tragična! Kljub vsemu namreč, kar sem bila gori rekla o letih, vendar vem, da je čas moj neizprosni sovražnik: postaram se neizbežno, v bridkosti tem preje in potem bo konec ljubezni, ki nima prilike, da se izživi v legitimnem zakonu in utrdi v medsebojni pomoči in opori v dolžnostih in težavah vsakdanjega skupnega življenja. Tega sem se od začetka zavedala vse trenotke in si neizrečeno želela omrti v polni posesti njegove ljubezni. Sedaj živim in umiram in me je strah bodočih dni … Pa – Kismet!
Kako malo smo gospodarji svoje volje! To pismo sem ti mislila čisto drugače napisati – veselo in objestno, pa se mi je pod roko izoblikovalo v grenko izpoved. Zaradi mene bodi, da le Tebi ne bo presedalo? Potem odpusti! Nimam žive duše, kateri bi smela govoriti o tej svoji ljubezni, razen Tebi, ki si resna, izobražena žena. Vrhu tega upam, da mi tudi ti hraniš vsaj košček prijateljstva, dasi si že ob nekaj prilikah naglasila, da prijateljstva med nama ni bilo in ni. Jaz sem Te v mladosti obožavala; kasneje je prišel razdor, ki je bil zame naravnost usoden. Vendar sem Ti v srcu ohranila toliko toplega čustva, kakor morda nikomur drugemu iz moje mladosti, da kakor nikomur drugemu. Usodi sem od srca hvaležna, da mi je po tolikih letih vrnila zvezo s Teboj. Vsako tvoje pismo mi je dogodek, dopisovanje s Teboj kot s polnovredno osebnostjo dragoceno. Želim le, da bi ti mogla tudi jaz kaj pomeniti.
Kdaj in kje se vidimo? Veš, jaz čustvujem kakor Turkinje: če se prijateljice snidejo, mora to biti najmanj za sedem dni, da se je mogoče od srca nagovoriti. Daj, določi kak kraj, kjer bi ti bilo ljubo prebiti kak teden tam meseca avgusta ali septembra. Ali ni še znano, kdaj dobim dopust. Neizrekljivo me vleče na morje, a kaj, ko so cene tako visoke. Sicer so nam v zadnjem času zvišali plače, a izdala sem vse za obleko in perilo. Vendar za kak teden moram kam. Z ,,njim\'\' sva se v lepi uri menila, da pojdeva skupaj v kak skrit kotiček Dalmacije, da si bova vsaj par dni blizu, sama med seboj na morski plani; a to je bila pač le pravljica, ki sva si jo pripovedovala. Prelepo bi bilo. O politiki danes nič, ker gredo tu najine poti docela navzkriž. Na srečo ženam politika ni to kar možem – življenje samo. Nam je življenje ljubezen najsibože v tej ali oni formi, zato nas politika ne more in ne sme osebno ločiti. Samo glej sedaj, da v Radencih pustiš vso svojo bolezen in vso duševno moro ter se vrneš v Zagreb vsa sveža in pogumna, da Vam bodo počitnice lepe in radostne. A meni piši, da se bom mogla radovati s Teboj.
Pozdravlja Te od srca
Tvoja iskrena
Ivanka
22. VI. 1924