31. 3. 97.
Ljuba gospica Márica!
Ko bi uže ne bila dala obljube na sever, prišla bi bila k Vam na jug. Tako pa se moram v Velikej noči peljati na Dunaj, kamor me tudi precej vleče – srce. Počitke so mi sedaj lepa, lepa nadeja. Prav rada bi Vam ustregla s kakim spisom, a žal nimam nič kaj zrelega. Pripovednega talenta nikakor nimam. Nekaj podobnega kot zadnjič, morda prepišem, a ne sè samozavestjo!
Tale pesmica mučila me je včeraj pozno v noč – v postelji (zunaj je deževalo) in danes Vam jo pošiljam. Morda bi mi pojutranjem ne ugajala prav nič več in potem bi jo uničila. Prevedla sem jo za – nekoga v nemščino in sedaj me jezi, da je prevod boljši! Priložim i tega.
Vaše mnenje o spisu »Ml. s.« čitala sem z nekakim zadovoljstvom. V obče mi ugajal. »Triglav« pa menda ni za rahle dušice – ; Govekar, ka-li? –
Pesnice Radičeve me jako vesele. Spisi kakor »Maša Iv- « »Njen god« so tudi dokaj lepo pisani in zares pripravni za »Slovenko« (Samo da jedna prehitro umre, se reče tako nenadoma – in druga prav tako nepričakovano zblazni). »Demetrija« obeta. Kaj ne? In kako je z naročniki? Bog daj, Bog daj! –
Zelo rada bi Vam poslala veliko – dobrega, pa nimam, nimam! Tako sproti napisala bom po možnosti. In bajke … bi tudi rada. Ne vem ali nimam časa, ali ne znam. Imam sama jednorazrednico, toliko posla, vrt, kmalu zrelostni izpit! In včasih dam toliko časa za malenkosti, ker moram. Menim, da čez leto dnij bo bolje. Tako Vas imam rada, pa ste tako daleč! Bog Vas živi! In poljubljam Vas tudi prav srčno.
Vaša Franica.