Lj. 19/4. 01

Velecenjena gospodična!

Danes sem zopet v pisarni in zato sem se pripravil kaj rad, da Ti pišem gori v solnčni Zasip. Počutim se bolj slabo kakor dobro in moj položaj je tak, da ne vem čisto nič, tla, je v deželi pomlad. Še, če se sprehajam me zapodita burja in mraz v kavarno ali pa domov v posteljo. Solnce sije sicer, ali planine in ozračje je tako obupno mrzlo, da si išče človek zatišja in komodnosti. Z Zupančičem sem veliko skupaj in veliko anarhističnih idej se je porodilo že v nama ta čas. To Ti je filozofiranje in odobravanje brez konca in kraja!
Zadnjič sva bila tudi pri Aškrcu. Kazal nama je rusko antologijo (12. pola), kjer pričenja Kolcov. Prevodi Kettejevi so krasni, prevajal pa ga je tudi Vesel, a njegov Koljcov je naravnost grozovit. Niti ruske mere niso obdržali gosp. dekan, zraven pa so streljali še slovnične kozle. Pred Koljcovom je Tjutčev. Tega je prevajal Prijatelj in posvetil Tebi. Aškrc pa posvečenja ni trpel in ga je črtal. Na vse to pa sem pumpal g. Aškrca in odšel s šili in kopiti. Sicer pa mi je bil dolžan za prevode iz »Nadsona«. Če Ti še povem, da sem videl med tem tudi Resmana in da je istotako neukusen kakor neprebavljiv, veš, kaj je v Ljubljani novega. Zato bi prejel seveda jako rad ponudbo Ivankino, ali navezan sem ves ta mesec še na zbornico, drugič pa bi bilo v onih krajih zame tudi mnogo prehladno in bi tudi ne zmogel poti čez Holm. Roji mi po glavi za sedaj le bolj Primorje, in mislim, da mi ne bo nemogoče tja. Ne bom sicer videl kranjskega majnika, niti slavca ne bom slišal, katerega bi se posebno veselil tam doli v Ribnici, ali valjal se bom po pesku in some bom lovil – in to je tudi nekaj.
Za brezovo mezgo sem se Ivanki že zahvalil ter jo prosil, da mi pošlje drugo, seveda kolikor mogoče svežo. Ta stvar se namreč jako hitro skisa in zadnja steklenica je bila skoro že neužitna. Če bi bila odpošiljatev nji mogoče kaj neljuba in bi se nerada ukvarjala s tem, prosim, preskrbi mi, Ti vso stvar.
S tem končam in Te pozdravljam
udani Jos. Murn

P.S. I. Odpiši kmalu in pošlji mi, kar si obljubila.
P. S. II. Razodenem Ti še nekaj. Prvi teden po Veliki noči se mi je pripetilo nekaj jako ljubkega. Pisalo mi je neko osemnajstletno kmetsko dekle iz Zaloga (Pri Cerkljah), kamor sem zahajal na počitnice ter me na vse načine tolaži in mi poguma dajè, da bi preje ozdravil. Pisma sem bil jako vesel, najbolj pa naivne preprostosti, katero občutim vselej, kadar se spomnim onih vrstic. Pismo mi je prinesla potovka – (pridejana pa ji je bila – ena krona ... ) Take idile menda ne doživim zopet kmalu.

Z Bogom!
Jos. Murn