Dragi batjuška,

v takihle zlatih dneh se človek ogiblje tinte - in gotovo je to največja vseh Tebi stvorjenih krivic, da moraš sedaj posedati po pisarnah. - - Moja vsakdanjost obstoji iz šolskih poslov in vrtnega dela. Zlasti poslednje se mi zdi čudovito zdravilo. Nič ne misliš, pa vživaš solnce, ptičje petje, vriskanje igrajoče se mladine, kokodakanje kokošk - vse zajedno!-

Letos sem posebno pridna v tem oziru. Zvečer vasujemo. Nabrala sem cel notes domače poezije. Da smo celo tako liriški! A povem Ti, da vem še le sedaj, koliko lepega je pod kmetiško streho. In vedno bolj se zavedam, kako veliko sem kmetica! Ko bi ne bilo marsikaj tako, kakor drugače biti ne more, jaz si sezidam gnezdice tu in zagotovljena mi je zadovoljna bodočnost. Res, vse drugo se mi zdi narobe!

Ne pišem pa kar nič več, ker živim, kakor brez misli... Čitala bi uže kaj posebnega. Naši mesečniki mi ostajajo nerazrezani. — Da je Aškerc črtal posvečenje, je prav. Prav je pa tudi, ker vem zanje vsaj jaz še... A od tega nimam nič, dasi me je nekam veselo presenetilo... Morda mi plačuje tako isto silno in siloma umorjeno ljubezen!)

Ubogi razum! Jaz sedaj prisegam samo na meso in kri.)

Vse moje ekstaze so pri kraju!

Jutri ali pojutranjem dobiš sveže brezovine; pri nas ni kar nič brez! Ivanka pošilja z veseljem; ta zlata dušica! Pridita z Zupančičem vedrit; ali ni Zasip kakor nalašč za Vaju? Pojdemo v Sebenje h kapeli in h Kramarji na kozje mleko. Jaz namreč tudi venomer kašljam.) Moji otroci, ki pridejo vsakokrat eno uro prezgodaj, ki razgrajajo pred šolo, kakor žrjavi, niso vseskozi brez hlimbe in hinavstva, kakor jih hoče Bog z mano vred - so tako nekaj posebnega. Zupanč.[ič] bi jih moral biti vesel! Pozimi smo se kepali, zdaj se gremo „miš in mačko". Zdi se mi, da ne vedo, (tudi Ivanke otroci ne), káko zlo so po svetu - šole. Včasih me v srce veseli, ker sem našla pravo pot; ker sem stvorila pravo razmerje med mladino in sabo - med prostakom in sabo.

Pri tem pa sem pridobila kar največ s a m a !"