00. 20. 12. Ljublj.

Zadnje moje pismo najbrž ni bilo tako kot bi moralo biti. Zato hitim, da napišem drugo. Včasih mi pride namreč, da mnogo stvari sploh ne izvedem, če jih ne izvedem takoj, ko mi sedejo v glavo in srce. Velikokrat Ti napišem kako pismo, pa samo v duhu. Ko sedem, da pišem, pa me ni volja več. Zlasti ponoči in pa v teh dolgih večerih obredem vse kote in strani, kjer naj je le ena sama duša, ki me je interesirala kedaj. Sploh zaspim po navadi šele kasno, kasno v noč, na jutro pa se prebudim tako pozno, da moram takoj iz postelje v pisarno. Z učenjem sem prenehal, ker mi hodi vse grozovito navskriž in se mi zdi h koncu tudi to poštenemu človeku nepotrebno ... Pa upam, da me zapusti splošna taka nejevolja kakor je prišla, in da bo vse zopet dobro. Lotil se me je precejšen naval pesimizma: in nisem se ga se dodobra otresel. Sicer kadim ko turek in molčim. Ne govorim prav z nikomur ne, kadar slučajno ne oštevam Polone, ki kuha pod vsako kritiko slabo. Pri prvi dobri priložnosti uberem od tod! Iz Bleda sem svoj kovčeg že srečno dobil. Dozdaj je še na kolodvoru, krog novega leta pa bo že gotovo zopet moj. Pisma od N. nisem dobil nikakega, pa ga tudi ne rabim in nečem! Brrr! Kako mislijo R. o meni, da jim ne pišem ne najmanjše fige, mi tudi ne gre nič mari. V velik svoj smeh in v precejšno tolažbo čul sem tudi v Ljubljani, da sem iz prečudovitega kalibra in da stori človek najbolje, če me pri miru pusti. Prav, prav tako! Sicer bi bil primoran razžaliti vsakega drugega: ... Zadnje dni me je »posetil« vnovič gospod H. glede »Domovine.«. Jaz sem se mu odpovedal kratko in jasno. Vem tudi, kakšen namen so imeli oni, ki so me priporočali. Nekaj, dobrih duš imam vendarle še na svoji strani! Kaj počenja »pik«? Meni je velikokrat iz srca žal, da ga ne morem pošteno razdražiti. To je pèsek, ki napravi človeka nervoznega! I, reci, da imajo Hrvatje mnogo boljših listov kot je Prosvjêta ter da bi zlasti iz mladega »Svjetla« zajemala lahko več, ko marsikod. Seveda pa nima ta listič nikakih slik. Izdaja ga le sedem korajžnih fantov. Kako je z nezadovoljnimi literati v Ljubljani in drugod, v resnici ne vem, ker ne občujem ž njimi. Izprožili so le utopijo, da naj bi izdajali slikarji in leposlovci skupaj primerno revijo, brez sivih las in brez okorelega duha. Tako je s to stvarjó. Kako pa, gre v Zaspem kaj? Priznam Ti odkrito, da Te občudujem v onem pozabljenem in zametênem gnjezdu. Meni bi bil en sam mesec tacega bivanja neznosen. Sicer pa se mora utakniti človek kam, naj bo že sem ali tja ... Novosti ne vem nobenih. Pred par dnevi še pa sem bil veliko boljše volje
Pozdravlja Te udani Josip Murn

Za vsak slučaj pa: voščim vesele božične praznike!