Lj. 17. 12. 00



Draga ženska!



Pišem Ti, ker imam ravno se 5 celih krajcarjev na razpolago. To bo za marko. Naznanim Ti ob enem, da sem bil sinoči na koncertu Ondričkovem pa sem pričakoval tudi koga izmed vas v Ljubljano. Pa nič ne de. Razočaran sem bil silovito. V viem Ondričku od las pa do peta nisem videl druzega, ko tehniko in poseurja. O človeku, individuvu, ki bi prevejal, pa še enkrat ustvarjal pred nami veličastne, velike mojstre, ne duha, ne sluha! To je pač »njega ni.«

Isto se mi zdi v vsej lepi znanosti, bodisi naši, bodisi katerikoli. Povsodi treba iskati človeka, individuva, kos vesoljstva umirjenega in jasnega kot je vse, kar je pravega, kot je cela natura, od zadnje bilke pa do najveličastnejših njenih oblik! Taka mora biti umetnost! Pred vsem treba jasnosti, da ne govorim najprej o resničnih zmožnostih in pa o razpoloženju, ki so predpogoj vsake umetnosti in vsacega ustvarjanja v obče. Kako naj moli človek Boga, če ga niti ne pozna, kako naj kaže, če niti sam ni našel, kako naj sveti, če je v njem samem tema ko v kozjem rogu? To povdarjam pred vsem, ker je potreba jasnosti. Nadalje zahtevam, da mora biti umetnost etična, t. j. vzvišena, da gori z njo in v njej vsa pesnikova duša, ker jo sili k temu veličastvo spoznanja samo, ne pa da je navadna prostitutka, ki se prodaja in sčegeta poltnost. Veliki umetniki morajo biti samí veliki svetniki. Drugače niti mogoče ni. Seveda jaz ne trdim s tem, da bi morali pisati v samih dogmah etc, ampak da so polni Boga, ki napolnuje vse, kar je pravega in zdravega – ki nič drugega ko malik, ki ga obožujemo in moramo oboževati vsi najbolj – t. j. življenje! Zdravo in krepko življenje, polno jasnosti, resničnosti, krvi in smisla. To pa Ti pišem kar tako in ker me že dlje časa ne zapuščajo te misli.

Nadalje Ti pišem danes tudi zato, ker je mogoč, da Te je zadnje moje pismo kaj razžalilo, ti pa si predvsem nečimerna in zopet nečimerna kot so vse ženske sploh in zahtevaš istotako da se Ti samo laska in laska kakor vsaka ženska v Kristusu. Nečimernost je mogoče sploh najmočnejsa lastnost, ki jo ženske premorete, to pa le za to, da nas uboge ljudi še bolj slepite in motite ter nam lažete in se delate mične, kakor bi res imele v sebi ono, česar išče človek od zibeli do groba, da pa ga zato le še vnovič in krutejše varate ... To pa ne govorim o Tebi, ampak o Tvoji sorti v obče in sem prepričan o tem.

Nadalje Ti tudi povem, da mi Tvoji zadnji pesmi ne moreta ugajati popolnoma nič, pa da sploh nikdar ne boš dospela do nikakega pristnega, srčnega zadovoljstva, pa če napravis še tisoč tacih verzov. Prosim Te najprej: pojdi vase, pridi do jasnosti, potem pa šele poskusi. Ve ženske imate sicer veliko srcé, samo nestalno in tako motno je, da človek ne more vedeti, kaj je v njem. Pa Bog že ve, kaj dela! Tudi bi izgubil o Tebi že zdavnaj vse veselje, da nisem bral Tvojih otročjih pesmij, ki se mi zdijo nekaj najlepšega, kar sploh zamore ustvariti žensko srce! Nezadovoljen pa sem tudi s samim seboj, pa še z mnogokaj druzim. Zdaj pa:

Zadosti mi!

Jaz klanjam se Ti v pas,

zameri ali pa oprôsti mi!

Pozdravlja Te

Josip Murn