Ljubljana, 7. vinotoka 1900

Velecenjena gospodična!



Naznanjam Ti, da sem se živ in vesel in da sem imel že velikokrat kak trenutni namen pisati Ti zopet gori v Zásip. A poletje je poletje, človek pozabi na vse, briše si potno čelo in brani se komarjev in brencljev ter živi sploh jako udno. Na jesen se šele malo regulira in umiri ter daje zopet smeri svojemu notranjemu človeku. Zato nimaš nikake pravice zameriti mi kaj, kakor tudi če Ti povem odkrito, da Ti zdaj pravzaprav nisem imel še pravega namena pisati, ampak da me je v to za sedaj pripeljala neka mala okolnost, ki pa je zame važna in v katero se obračam pravzaprav predrzno in neženirano na Te.

V aprilu prihodnjega leta mislim delati izpit, ki se mi je že itak zakasnil za en semester. Ne znam do zdaj še nič in ne kaže mi druzega kakor poprijeti se učenja z obema rokama, kar me po tólikih zmedah srčno veseli. V ta namen kanil sem odriniti že zdaj v Prago na univerzo, a sem bil primoran premisliti se do kakega 15. prosinca 01, kar me tudi nič ne moti.

Ta čas pa – od kakega 15 oktobra do 15 prosinca – preživel pa bi »im stiller Abgeschiedienfrist« ter pri vztrajnem učenju na Bledu kje ter se obračam na Te s prisrčno prošnjo, če mi preskrbiš kje kako sobico, kjer bi osamljen vegetiral ter mi naznaniš ob enem, kako bi bilo s hrano.

Najrajše bi bil pri privatnih 1judeh in v kaki kmečki hiši, kar pa bi bilo najbrž malo težko poizvedeti in dobiti Ti. Prisrčno rad bi že zopet spal na sénu med samimi róžami . . .

Sicer pa: bodi naj kjer hoti! Najhujše pa sem si prihranil za zdaj. Plačati bi mogel jaz šele ob novem letu. Takrat nekako upam dobiti pri Bambergu nekaj denarja. Mogoče dobim tudi preje, a za zdaj ne morem reči nič trdnega. Prosim Te, uvažuj mi to – o tem pisati še nadalje mi je težko in neprijetno . . . Ukreni, kakor je mogoče. Za odgovor Te prosim vsaj do petka, 12. t. m., ker mi 15. tukaj rok poteče. Oprosti mi, to mojo predrznost, magari »nezaslišanost«. Pri najtehtnejšem razmišljevanju ni mi bilo drugega mogoče. Pisarno moram odložiti, vsaj do prvega izpita, če ne, ne bom nikoli nič! Aškrc mi je svetoval: pošto ... Pa prav zaupljivo! No, on je sploh: takšen: človek in psiholog,ne ve da živijo ljudje, ki morajo doseči vsaj ono malo, po čemer streme, ali pa je ven ž njimi za vse večne čase! Sploh pa je to skoro nadut človek, če ni duševno že popolnoma izsesan in izmozgan. Zadnja »Zeit« in »Wiener Rundschau« prinašata dva izborna članka, koja bi mu človek s pozavno zatrobil v ušesa. Če bi sploh še kaj izdalo!

Čez počitnice sem živel v Vipavi. Živel sem telesno jako dobro in – tega sem potreboval. Za enkrat, upam, ne izginemo še. Pri količkaj zmernem življenju, zagotavljalo se mi je, da okrepim popolnoma. To pa upam doseči in se mi zdi sploh najbolj pametno. Na svojo lastno, zabavo menda ne bom krokal, do naših družb pa mi že zdavno nič več ni.

Vipava je prekrasen, prekrasen kraj! Vse v njej mi je ugajalo – razen tržkih uradnikov, ki so menda povsod enaki.

Zadnji čas sem govoril s Škrjancem. Pravil mi je to, in ono in še drugo.

S tem končam. V Ljubljani ni zadnji čas prav nič zanimivega in jaz si s vso silo želim prej ko prej odtodi – Pričakujoč vsaj do petka prav zagotovo Tvojega odgovora, pozdravlja Te udani



Jos. Murn, st. jur.

Ambrožev trg 3