Ljuba moja Vida

Oprostite, onega dne sem bila res slabo razpoložena in kaj bi ne bila, ko mi [manjka] šlo že od jutra vse narobe? Moja [manjka] in nedostatek je pa, [manjka košček papirja] Klub svoji uglajenosti vsled [nečitljivo] občevanja [pripisano med vrsticama], ne znam vendar prikrivati prav nič svojega duševnega stanja. In to me večkrat strašno jezi. Povišalo je seveda kontrast med nama še to, da se ste bili Vi tako razposajeno nebeško - veseli. Toda kaj bi več govorili o tem, ko je prešlo?
Seveda mi je bilo žal, neizmerno žal, da nisem dobila Jenkove gospe, z njo imam res pravo smolo, niti pišem jej ne, ker se moja pisma pri njej ali izgube ali jih posli založé. Stopila sem pa v voz takó žalostna in potrta, ker sem videla jezero le od daleč, jezero, ki ima zame toliko mikavnosti.
Imenitna se mi zdi ideja, o kateri ste mi le omenili, prosim sporočite g. Jenkovej moje najprisrčnejše pozdrave pa jej recite, da jo prosim, naj mi piše dolgo, dolgo, naj mi pove v pismu vsaj polovico tega [manjka košček papirja] bi mi imela povedati [manjka košček papirja] Jaz jo imam tako rada a sem [manjka košček papirja] le par ur z njo, ko imam vedno le smolo!
Govekar mi je danes pisal, da pridete na pomenek jutri - soboto - in na pisateljski kongres 14 t. in. Prosim bodite Vi tako dobri in bodite obakrat poročevalka za ,,Slovenko’’. Jaz bržčas ne pridem niti v sredo. Popišite Vi [nečitljivo]. Želim Vam mnoga veselja in zabave pa da tudi ne zabite Slovenke in ne njene urednice
V ponedeljek sem bila pri ljubemu našemu Gregorčiču in on se je izražal jako lepo o Vas. ,,Talent je, talent’’
Pozdravite mi gč. prijateljico in vse zbrane na kongresu, Vi pa bodite stokrat poljubljeni pa mi blagohotno oprostite oni nesrečni [manjka košček papirja]

Bog in nada!
Màrica

10. IX. 97

Ne bi li pisali Vi ali g. Jenkova o noši najprej v Slovenko? Prosim! Imenitna misel, samo ne vem, kako misli to g. Jenkova.