V nedeljo 4. febr. 900

Ljuba gospodična!

Za trdno sem bil prepričan, da sem se Ti zameril. Danes pa sem se prepričal, da ni baš tako in odpiram zopet vse zatvornice svoje zgovornosti. Kako je kaj v Tebi in izven Tebe? V meni je vse polno pričakovanja, a izven mene vse novó. Tudi Ti ne reci, da je pri Vas vse po starem. V gledišče takrat sicer nisem prišel, bil pa sem odspodaj ostal in imel tem večji horicont, čeprav se sliši to precej protislovno – Takrat sem bil še rop in plod starega leta in starih okoliščin, zdaj pa sem nov jeruzalemski tempelj in hodim kot nemejski lev, kje bi koga raztrgal. To je naravnost in očividno bojaželjnost. Priklanjam se zopet gospodičnam v »Narodnem domu«, pasem se in uživam njih bližino, pijem besede iz njih ustnic ... in to je prekrasno! samo da nebi ostal kljub temu tako čuden ob njih. Sicer se mi pa prav zgodi! Utrdilo pa se mi je tukaj le moje opazovanje, da so med ženskimi Anice, Ane in Anete najgracijoznejše in najbolj ljubke. Prvi trenutek Te tudi malo razkači bedasto vedenje ljudi do sv. škrica in v veliko zadoščenje je človeku, če jih more razžaliti. Pa to je samo nekaj časa! V ostalem hodim v kanclijo in iz kanclije in potiskam šefovo uro. Gospe zraven magistrata ne vidim nikjer in nikoli.
Knjige, one ruske, katere si mi poslala, hlastno čitam in so mi v veliko zabavo ... Hvala. Kravata je sicer stotisočkrat čudna, a nosim jo vendar. Barva je Napoleonova in znak monarhizma. Sicer pa jo natikam samo zvečer, čez dan bi bil prevelik spokornik v nji. Ona gospodična, ki je bila takrat zraven Tebe v zabavišču, se mi je zdela močno čudna. Pričakoval sem Blejčanov k Aškerčevemu Izmajlovu, pa: glej – V Ljubljani je neka gospica čudovita lepa, kadar jo vidim vstrepečem in kadar se spomnim nanjo, se vznemirim. Stanuje precej blizu mene in kadar pijem, pijem na njeno zdravje. Stori tudi Ti tako.
Olika in bon-ton zahtevata da končam to svoje slabo in razsežno pisanje. Pozdravljam Te v Tvoj Zasip, voščim in želim Ti mnogo zabave – K umetnikom se zgubim samo tu pa tam!. Ti so mi že preveč neusmiljeni, razen Aškrca in Rutarja. Kot dober slučaj je vsako sredo precej nad njimi ples. Nocoj je »Dantejev pekel«, maškarada, gospe Tavč- me skoro odbija s svojim vsem, in jaz iščem zopet družbo prijateljev. Oprôsti tej grdi pisavi in bodi pozdravljena

od udanega Ti Jos. Murna