Ljubljana, 20. februarja 1898.

Dragi Ivane!



No, vendar enkrat! – Ti si res pravi pravcati lenuh, da veš! Jaz pišem takoj ko zvem za Tvoj mnogočislani naslov, Ti velespoštovani član cesarske armade pa v miru čakaš celih osem dni in premišljaš jeli bi pisal ali ne. Vem, da si preštel vse gumbe, kjer in kolikor jih imas predno si dobrovoljno vzel papir in napisal nanj svoje logične misli. –

Hm, toraj Ti v Trstu kartice prematavaš? Hm – vidiš jaz tu v Ljubljani prekladam akte. – Ja, ja čudno kaj ne? – Pa naj začnem s svojo zgodbico.

No vidiš to je tako. - Tedaj po tistem burnem dogotku z malinami ni se mi dobro godilo. Vidva z Lojzom sta mirno v skednju na senu dalala naklepe in mogoče že sanjala o lepej, mičnej prihodnosti, jaz uboga revica sem pa skesano poslušala dolge mamine pridige. Da to ni baš prijetno si gotovo se imel priliko prepričati. No torej mene so jele boleti ušesa pa jo poberem v zgornje regione. Pa to ni dosti pomagalo, ata pride nad me pa hajdi domov. Med gromom je seveda parkrat tudi vdarilo in eto to je glavni vzrok, da sem jo pobrala od doma. Drugo jutro vstanem ob šestih a ko pridem doli se Lojz že kisa v kuhinji, mama rentači ata pa kolne. Jaz zajutrkujem, potem pa jo poberem iz Malega loga na Hrib (imela sem dobiti tamkaj še nekaj denarja), iz Hriba pa v Travnik. Tam se vsedem pa brzojavim v Ljubljano nekej sošolki, da me drugo jutro počaka na kolodvoru. – Poslovim se še pri Zaliki pri Koyu, njegovej gospej in drugih, potem jo pa krenem domov, gori na mostovž in spravim moje stvari v red. Do pošte sem bila že gotova z vsem. Geometer mi je zelo branil, potem mi je začela še mama – pa jaz imam trdo bučo. Napravila sem si še lep šopek – porezala sem bila vse nageljne kolikor jih je cvelo, pridela tudi nekaj rožmarina – in ko se je pošta pripeljala mimo naše hiše vzel je postilijon še mene z mojo šaro v svoje varstvo. Roke mi ni podal nihče. Mama mi ni hotela, Lojz ni hotel, ata mi je pa to-le dal v slovo: “Von nun an bist du nicht mehr meine Tochter und du brauchst mich auch nicht mehr als Vater zu betrachten. Wenn du schreibst, werde ich deine Briefe ungeöffnet zurücksenden.” – Jaz pa sem odgovorila: “Sie brauchen keine Angst zu haben, ich werde Sie nie belästigen.” - Pa sem skočila v voz in postiljon je zatrobil v rog... No ne rečem, da ni napravil ta sloves nikakega utisa na me. Ali jaz sem trde kože in kadar mi gre najbolj do živega tedaj si najmanj priznam. Sedela sem torej v vozu kakor, da ne bi bilo nič – niti ena solza mi ni kanila iz očesa. Smejala sem se pred se, dasi tudi me ni videl noben – saj sem se smejala radi sebe. V Novi vasi sem obiskala Viktorja, klepetala dokaj časa na pošti, da se mi je vse smejalo, potem smo pa zopet šli dalje do Rakeka. – Tam se bi bila dolgočasila, mogoče mi bi bile tudi prišle neumne misli, razven tega so bili tudi vojaki v gostilni – poberem jo tedaj na pošto. Ha ha, saj me poznaš. Bilo je sicer že čez polnoč a jaz nedolžno, kakor bi bilo polu dvanajste pred poldnem vstopim v pisarno ter zahtevam dve dopisnici. – Da mi jih in jaz jih pišem, sama že ne vem kam. Seveda se je pri tem začel razgovor. Bilo mi je čakati do štirih in ves čas sem bila v pisarni. Imela sem nekak “Galgenhumor”. Bila sem menda res duhovita ali interesantna ali sama ne vem kaj. – Ha, ha! Tisti tepec se je zaljubil v me! Haha! Imela sem res dokaj križev predno sem imela mir pred njim. Ko sem bila že v Ljubljani, pisaril mi je, obiskal me parkrat in moledoval ha ha! Ko bi Ti vedel! - Ta tepec! Zdaj mi menda verjame, da maram zanj ravno toliko kot za lanski sneg, ker imam že kake dva mesca mir. –

19. avgusta sem prišla v Ljubljano. 1. septembra sem nastopila službo. Kmalu potem sem se začela učiti stenografije – slovenske seveda. Zdaj jo že znam, čeravno ne še ravno izborno. – Berem dosti, kakor po navadi. Naročila sem se na “Zvon”, “Slovenko”, “Vienac” in “Nado”. – Tako životarim 99krat bolj zadovoljna kot doma. – Z Marnom, ki me je učil stenografije – mogoče ga poznaš, petošolec je, fin dečko, take vrste kot Ti – sva dobra prijatelja, z drugim pa ne občujem. – A propos! Se spominjaš na pismo iz Brna? – S tistim «Fr. M. Zero» si še dopisujeva, dasiravno še zdaj nič ne vem o njem, Precej star mora biti, iz boljše rodovine; – sicer pa piše jako zanimivo. – Od oktobra – bolje od septembra dalje dopisujem si z Hrvatom, ki v Pragi študira medicino. – Piše dolga pisma, Hrvat je – stvari, ki mi ugajajo. – Pa ne misli Bog ve kaj. – Piševa samo resna pisma o ženskem vprašanji o literature in enako, osebno ga niti ne poznam a za Veliko noč pride najbrž ko gre domov, tudi v Ljubljano.

Neubauer mi že čez mesec dni pisal. Teta, ki je tudi tukaj, pravi, da je izstopil, da je zvedela iz zanesljivih viriv. Ne bi imela rada, da bi bilo res.

Domov ne pišem nič, kar vem, zvem od Lojza. Oče je pustil tajništvo kmalo ko sem jaz odšla, kupčija in gostilna gre neki slabo, ata pije stari navadi, nekaj je začel tudi bolehati – to vem. Za me se ne meni nihče, še Lojz le kadar me potrebuje.

Zaliki pišem pa ne dosti. – Ja, Zalika, da sem res mogla biti tako pozabljiva! Sej sem vender vedela, da …

5. III. – Danes šele nadaljujem, saj menda ne boš preveč hud – maščevati se ne smeš, ampak lepo odpustiti in mi za kazen pisati tri pole obsegajoče pismo. Zaliki sem pisala med tem časom in sporočil Tvoj pozdrav, zaradi katerega sem jej še največ pisala. –

Neubauer mi je tudi pisal, še vedno študira teologijo, zadovoljen, ni pesnikuje in piše še po stari navadi in menda se še vedno malo preveč spominja minolih časov. – Jaz počnem vse in nič, polahko začnem še pisateljevati ako Bog da in sreča junaška. Pravijo mi (uredniki namreč), da imam talenta dovolj za prozo in poezijo, le učim in vadim naj se še. – No bomo videli! –

Včasih grem čez glavni trg, če sem dobre volje vsakemu pogledam v obraz, če sem pa slabe se ne menim za nikogar.

Tako vidiš toraj životarim v zidinah bele Ljubljane. – O dogodkih pred kazino si menda čital v časnikih. Mene seveda tudi ni manjkalo zraven s slovenskim trakom na prsih. E to Ti povem vse bi bilo še ko bi le the Nemškutarjev ne bilo. Kadar grem mimo kazine me kar krč lomi od jeze ko vidim tiste preklicane čepice za okni.

6.III. No le poglej mi, kdo bi mislil, da si tako dober dečko! – Ja, ja to si moram pa že zaznamovati v moj notes z rudečim črnilom (kaj ne fino!) kedaj mi je Ivan Kovač, rojen v Idriji a sedaj velečislani član c. kr. pešpolka v Trstu pisal kar dvakrat zaporedoma. – No, ne vem ali si res pisal zaradi mene same ali - ali se imam Zaliki zahvaliti za to izvanredno čast. – Kaj Ivane, li nisem uganila? – No saj svojej vernej posestrimi bi vender lahko razodell svoje srčne skrivnosti za katere itak ve. – Torej drugič mi bodi kar lepo odkritosrčen brez vseh diplomatičnih ovinkov in opazk!

Tako po tem uvodu, ki je kako vidiš jako potreben, naj še v svojo lastno obrambo povem kake dve ali tri. Veš dragi moj Ivane, precej debelo si ze motil, ko uganjuješ, da je moj ponos kriv mojega molka. To ni res, bilo bi tudi smešno mej nama. – Ne veš ali več, kolikrat si mi dal «muskelne», če sem Ti nagajala, – da imam menda še zdaj vse pisane roke v spomin na Te, – brez da bi tisti zloglasni ženski ponos, katerega se Ti tako bojiš prišel na dan. Ne veš cenjeni moj prijatelj to so bile druge stvari. – To pismo, kakor vidiš pričela sem ravno danes 14 dni, kar popolnoma dokazuje mojo veliko pohlevnost; da me ne bi bile zadržavale opravila gotovo bi imel Ti pismo že jedva pred 14 dnevi v rokah. No ne tajim tudi, da moja lenoba ne bi bila prav nič kriva ali v tolikej meri vendar nisem vredna graje, kakor misliš Ti.- Pisala sem v Prago, v Trst, v Zagreb na vse kraje – V 5. t. j. prihodnjem zvezku “Slovenke” zagleda prvi moj skromni poskus v pisateljevanju beli dan. – Lahko si kupiš oni zvezek, saj se dobe v Trstu v večih trafikah. Uganil boš gotovo precej kaj je moje, četudi ne bode pravega imena. – No to povem le Tebi, ker prav za prav se imam v prvej vrsti Tebi zahvaliti, da sem dobila veselje do tega. – Prosim pa vendar, da proti nikomur nič ne opomniš o tem.

Lojz je prava lenoba, obišče me vsake kvatre enkrat, pa še tedaj ne govori 20 besed. – Vedno ga silim naj Ti piše, pa vselej mi odgovori: “Bom že.” - No kolikor ga jaz poznam se bo tisti njegov “bom že” raztegnil najbrž tja do velcih počitnic.

Tvoje pismo mi pa, vendar ni všeč ne prvo, ne drugo. V zadnjem me posebno konec prav pošteno jezi: “Sto pozdravov Lojzu in Tebi.” – No ali je to pravično!? – Lojz Ti nič ne piše, nič se ne oglasi a Ti mu prisodiš prvo polovico svojih pozdravov, meni pa, ki Ti pišem dolga, obširna pisma, vržeš pa ostanek. – Le čakaj me, kadar pridemo skupaj, nagajam Ti tako, da Te bo ravno tako krč prijel kakor tedaj na kegljišču, ko smo mislili, da je že duša zapustila Tvoje telo. – O tisto kegljišče! Ha, ha, - kako se Ti je tedaj kaj dopalo sedeti tam pri “kegeljnih” ko Ti je pesek letel na glavo? – No včasih si se tudi pošteno maščeval nad menoj, – še zdaj vem kako so ata patetično izgovorili: “Schäm’ dich! - - Kratzen wie die Ratzen!” - Ti si pa škodoželjno gladil svojo opraskano roko. – Ha ha! – No si še kaj hud in jezen!? Menda vendar ne?

Tvoje prašanje “ja kaj pa tista M in?” ne razumem, Drugič ne piši v ugankah, jaz pri najboljšej volji ne razumem tacih temnih stvarij. – Drugič še kaj! – Z Bogom!

Torej tudi dva Slovenca sta pri Vašem oddelku. No oni medicinec ali kaj je ki je že par ur presedel v “temnem” ob kruhu in vodi zaradi narodnosti ima že vse moje simpatije. – Bog ga živi! –

Kako si se imel za pust, - jaz sem se dolgočasila. – Piši mi kaj o Tržaškem življenju zanimalo me bi. – Seveda na dogodke, ki so s čislano Tvojo osebo v dotiki mi posebno ne smeš pozabiti! –

Piši mi torej kmalu in dosti! – Ata je zadnjič Lojza vprašal za Tvoj naslov – menda Ti najbrž kaj piše. – Viktor mi je zadnjič enkrat pisal. – vedno in vedno fantazira o marini. –

Živili Slovenci! 50 srčnih pozdravov od Tvoje Zofke